Ordinacijska protokola

Jure VOLČJAK
ORDINACIJSKA PROTOKOLA
GORIŠKE NADŠKOFIJE 1750–1824
2. del: 1765–1824
Ljubljana 2012

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
27-772(450.367)"17/18"(093)
930.25(450.367)"17/18"
ECCLESIA catholica. Goriška nadškofija
        Ordinacijska protokola Goriške nadškofije 1750-1824 / [ureditev in transkripcija vira, avtor spremne študije in kazal] Jure
Volčjak. - Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 2010-2012. - (Viri / Arhivsko društvo Slovenije ; št. 31, 34)
Del 2: 1765-1824. - 2012
ISBN 978-961-6143-37-0 (zv. 2)
1. Gl. stv. nasl. 2. Volčjak, Jure
253474816

Renati, Jerneju in Tamari
De ordinatione Presbyteri, str. 67. Semeniška knjižnica Ljubljana, Pontificale Romanum Clementis VIII.
Pont. Max. iussu restitutum atque editum, Romae MDXCV.

KAZALO
P
REDGOVOR
 ....................................................................................................................................  7
U
VOD 
..............................................................................................................................................  8
P
OTEK PODELITVE POSAMEZNIH KLERIŠKIH REDOV 
.......................................................................  13
Nižji redovi (ordines minores) ..........................................................................................................  13
Višji redovi (ordines maiores) ...........................................................................................................  15
O
RDINACIJSKI PROTOKOL 
1765–1824 ...........................................................................................  19
O 
TRANSKRIPCIJI 
............................................................................................................................  19
V
IRI IN LITERATURA 
.......................................................................................................................  20
E
RRATA CORRIGERE 
(1. 
DEL
: 1750–1764) ......................................................................................  20
P
ROTOCOLLUM ORDINATIONUM AB ANNO 
1765 
USQUE AD ANNUM 
.............................................  21
I
MENSKO IN KRAJEVNO KAZALO
....................................................................................................  211

Viri 34, 2012
7
PREDGOVOR
S pričujočo številko Virov izpolnjujemo oblju-
bo iz leta 2010, ko je izšel prvi del ordinacijskega
protokola goriške nadškofije za obdobje med
1750 in 1764.
Ob objavi drugega protokola se zahvaljujem:
-  Arhivskemu društvu Slovenije in dr. Zdenki
Bonin, urednici zbirke Viri, ki sta mi omo-
gočila izdajo vira,
- msgr. 
Oskarju 
Simčiču, kanclerju goriške nad-
škofije, ki je priskrbel dovoljenje za objavo,
-  Francesci Missio, arhivistki v goriškem nad-
škofijskem arhivu, ki mi je omogočila dostop
do obravnavanega arhivskega vira,
-  dr. Marijanu Smoliku, vodju Semeniške knjiž-
nice v Ljubljani, za reprodukcijo naslovnice
ter
-  dr. Ani Lavrič za pregled vsebine in številne
koristne nasvete.

VIRI 34, 2012
8
UVOD
Leta 2010 je Arhivsko društvo Slovenije v
zbirki Viri kot 31. zvezek izdalo prvi del ordi-
nacijskega protokola goriške nadškofije, ki obsega
čas med 1750 in 1764.
1
  Ob  predstavitvi  je  bilo
obljubljeno, da bo v roku dveh let pripravljen
tudi drugi del, ki bo obsegal čas med letoma
1765 in 1824. Obljuba je sedaj izpolnjena, drugi
del pa je Arhivsko društvo Slovenije izdalo kot
Vire 34.
Drugi del ordinacijskega protokola goriške
nadškofije obsega daljše obdobje kot prvi del,
vsebinsko pa je manj obsežen. Manjkajo namreč
vpisi za leta, ko je bila goriška nadškofija brez
rezidencialnega škofa (po 1784), za čas, ko je bila
nadškofija ukinjena, njen sedež pa prenesen v
Gradiško (1787–1791), in za čas goriško-gra-
diškega škofa Inzaghija (1791–1816).
To je bil čas, ko so cerkvenoupravne reforme
cesarice Marije Terezije in njenega sina Jožefa II.
dosegle vrhunec: čas, ko so ukinjali škofije in
ustanavljali nove, čas, ko so se meje škofij prila-
gajale deželnim mejam, čas, ko so ustanavljali
nove župnije, čas, ko so ukinjali samostane, čas,
ko je papež Pij II. na poti na Dunaj obiskal
goriško nadškofijo, čas, ko so bili nekateri škofi v
nemilosti pri cesarju, čas Napoleonovih osvajanj
Evrope in čas restavracije stare Evrope, skratka
čas velikih sprememb na področju cerkvene
uprave.
Duhovniškim kandidatom so po podatkih v
pričujočem protokolu posamezne stopnje posve-
čenja podeljevali štirje (nad)škofi:
- Karel Mihael Attems, goriški nadškof (1752–
1774),
- Rudolf Jožef Edling, naslovni škof v Kafer-
naumu in goriški pomožni škof (1769–1774),
goriški nadškof (1774–1784),
- Jožef Walland, goriški škof (1819–1830),
goriški nadškof (1830–1834),
                                                          
1
 Prim. 
V
OLČJAK
: Viri 31.
- Emanuel Ernest Waldstein, naslovni škof v
Amycli in praški pomožni škof (1756–1760),
škof v Litomericah (Litoměřice) (1760–1789)
in
- Mihael Leopold Brigido, ljubljanski nadškof
(1788–1807), škof v Spišu (1807–1816).
Vzrokov za kar 36-letno prekinitev zapisov or-
dinacij je vsekakor več. Omeniti velja naslednje:
ukinitev semenišča v Gorici leta 1783, izobra-
ževanje duhovniških kandidatov v centralnem se-
menišču v Gradcu ter ukinitev goriške nadškofije
in metropolije leta 1787.
2
Za nazornejšo predstavo nemirnega obdobja si
poglejmo kratke življenjepise navedenih cerkve-
nih dostojanstvenikov.
3
Karel Mihael Attems
                                                          
2
 Več o burni zgodovini goriške nadškofije glej: T
AVANO
L.: La diocesi di Gorizia 1750–1947, zlasti str. 55–76.
3
 Več o njem v prvem delu; glej V
OLČJAK
: Viri 31, str.
11–12; T
AVANO
 L.: Attems, str. 17–18.

VIRI 34, 2012
9
RUDOLF JOŽEF EDLING, NASLOVNI
ŠKOF V KAFERNAUMU IN GORIŠKI PO-
MOŽNI ŠKOF (1769–1774), GORIŠKI
NADŠKOF (1774–1784)
Rudolf Jožef Edling je bil rojen 1. avgusta
1723 v Gorici. Šolo je obiskoval pri goriških
jezuitih, nato pa je bil med letoma 1740 in 1746
gojenec rimskega Germanika (Collegium Germa-
nicum). V mašnika je bil posvečen v Rimu 4.
septembra 1746. Kmalu nato je promoviral za dr.
teologije in filozofije. Leta 1748 je bil imenovan
za oglejskega stolnega kanonika, po ukinitvi og-
lejskega patriarhata pa je leta 1752 postal dekan
novoustanovljenega stolnega kapitlja v Gorici. V
tem  času se je kot tesni sodelavec nadškofa At-
temsa posvečal predvsem pridiganju, bratovšči-
nam in redovnim skupnostim. Leta 1768 je bil
predlagan, 20. novembra 1769 pa imenovan za
goriškega pomožnega škofa in naslovnega škofa v
Kafernaumu. V škofa je bil posvečen 5. februarja
1770 v goriški stolnici.
Edling je kot pomožni škof nadaljeval s
pastoralnimi vizitacijami, ki jih je pričel nadškof
Attems. Po Attemsovi smrti ga je cesarica Marija
Terezija 22. maja 1774, tudi zaradi znanja je-
zikov obsežne nadškofije, imenovala za njegovega
naslednika. Nadškofijo je prevzel 22. februarja
1775.
Bil naj bi zgleden v pobožnosti in goreč dušni
pastir. Leta 1776 je po večini na lastne stroške
povečal semenišče. Po ukinitvi jezuitskega reda je
poskrbel za nadaljevanje šolanja v Gorici.
V  času cerkvenoupravnih reform, ki sta jih
uvajala cesar Jožef II. in ljubljanski škof Karel
Janez Herberstein, je postajal vedno bolj moteč,
saj je nasprotoval vedno večjemu vmešavanju dr-
žave v delovanje cerkve (obvezno šolstvo, uki-
njanje samostanov, zaprtje goriškega semenišča
leta 1783 ipd.). Edling je med drugim naspro-
toval tudi prenosu slovenskih župnij iz goriške
nadškofije v okvir ljubljanske škofije.
Nadškof Edling se je dunajskemu dvoru ne-
dvomno zelo zameril že leta 1781, ko je cesar
Jožef II. izdal tolerančni patent, Edling pa ga ni
hotel objaviti, ker naj bi to preveč umazalo nje-
govo vest. Patent je označil za odvečen, škodljiv
in nevaren, zato je prosil za navodila Sv. sedež.
Zaradi tega mu je cesar zagrozil z odstavitvijo,
takoj pa je moral na zagovor na Dunaj. Na
Dunaju je bil za svoje dejanje okaran, obsojen na
plačilo denarne kazni, obvezati se je moral, da bo
objavil vse cesarjeve odredbe in prepovedano mu
je bilo srečanje s papežem Pijem VI., ko je le-ta
na poti na Dunaj obiskal Gorico.
Rudolf Jožef Edling
Ko
 
se
 
je
 
Edling
 
zoperstavil
 
zmanjšanju
 
ozemlja
goriške
 
nadškofije
 
v
 
korist
 
ljubljanske,
 
ga
 
je
 
cesar
pozval
 
k
 
odstopu.
 
Zahtevo
 
je
 
zavrnil
 
tudi
 
papež
 
Pij
VI.
 
Ker
 
se
 
je
 
Edling
 
še
 
naprej
 
upiral
 
cesarjevim
načrtom,
 
je
 
Jožef
 
II.
 
leta
 
1784
 
zaplenil
 
nadško-
fijsko
 
premoženje,
 
Edlingu
 
pa
 
za
 
nadomestilo
dodelil
 
pokojnino
 
v
 
višini
 
10.000
 
goldinarjev.
 
Ker
se
 
cesarju
 
ni
 
mogel
 
upirati
 
v
 
nedogled,
 
se
 
je
umaknil
 
v
 
Rim,
 
tam
 
pa
 
je
 
po
 
pritisku
 
kardinala
Herzana
 
4.
 
avgusta
 
1784
 
z
 
mesta
 
goriškega
nadškofa
 
odstopil.
 
Sledila
 
je
 
ukinitev
 
nadškofije;
namesto
 
nje
 
je
 
cesar
 
Jožef
 
II.
 
ustanovil
 
škofijo
 
v
Gradiški,
 
Ljubljano
 
pa
 
povzdignil
 
v
 
nadškofijo.
Papež
 
Pij
 
VI.
 
je
 
slednje
 
potrdil
 
8.
 
marca
 
1787.
4
                                                          
4
  SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948 (listina 1787 marec 8,

VIRI 34, 2012
10
Dne 28. avgusta 1785 je bil Edling imenovan
za pomočnika papeškega prestola (Thronassi-
stent). V Rimu se je ukvarjal z dušnim pas-
tirstvom in karitativnim delovanjem. Na cesarje-
vo grožnjo, da bo izgubil pokojnino, in zahtevo,
da se vrne na ozemlje monarhije, se je leta 1787
preselil v Pavijo, nato pa v Lodi v Lombardiji,
kjer je zatočišče našel v tamkajšnjem oratoriju.
Umrl je 8. decembra 1803. Po njegovi smrti
so začeli postopek za razglasitev za svetnika, ven-
dar ga kasneje niso nadaljevali. Leta 1958 so nje-
gove posmrtne ostanke prenesli v škofijsko grob-
nico v Gorici.
5
JOŽEF WALLAND, GORIŠKI ŠKOF (1819–
1830), GORIŠKI NADŠKOF (1830–1834)
Jožef Walland (tudi Ballant) se je rodil 28.
januarja 1763 v Novi vasi pri Radovljici. Šolo je
obiskoval v Ljubljani, teologijo pa v Gradcu, kjer
je 15. novembra 1789 tudi bil posvečen v maš-
nika. Po posvečenju je še leto dni študiral na
dunajski univerzi. Leta 1791 je nastopil službo
kaplana v Kresnicah in Velikih Laščah, potem pa
je bil katehet na ljubljanski normalki ter profesor
moralne in pastoralne teologije na ljubljanskem
liceju. Leta 1805 je bil imenovan za stolnega
kanonika in nadzornika ljudskih šol. V času
Ilirskih provinc je bil ravnatelj na akademiji, po
odhodu Francozov pa ponovno profesor moralne
in pastoralne teologije na liceju. Bil je tudi
škofijski šolski nadzornik. Med letoma 1815 in
1818 je bil gubernijski svetnik za študijske in
cenzurne zadeve v Trstu in Ljubljani.
Dne 8. marca 1818 ga je avstrijski cesar Franc
I. imenoval za goriškega škofa. Posvečen je bil 22.
novembra 1818 v Ljubljani. Škofovski prestol je
zasedel 10. januarja 1819. 3. avgusta 1830 je pa-
pež Pij VIII. povzdignil Gorico v nadškofijo,
škofa Wallanda pa v nadškofa.
Kot škof je v prvi vrsti skrbel za duhovniški
naraščaj. Dva dneva po njegovi umestitvi so se
odprla vrata centralnega semenišča za Primorje in
                                                                                             
Rim); SI NŠAL 11, Škofijski protokoli, fasc. 23, Pro-
tocollum officii archiepiscopalis 1788, str. 16–34; D
O
-
LINAR
: Slovenska cerkvena pokrajina, str. 117–136.
5
  T
AVANO
 L.: Edling, str. 86–88.
filozofsko-teološkega učilišča, ki sta bila ponovno
ustanovljena z odlokoma z dne 7. in 9. julija
1818. Pospeševal je ustanavljanje podeželskih tri-
vialnih, nedeljskih ponavljalnih in začetnih šol.
Zavzemal se je za poučevanje v slovenskem je-
ziku, za slovenske osnovnošolske učbenike, za lo-
čitev učiteljske in cerkovniške službe in za boljše
triletno izobraževanje učiteljskih kandidatov v
materinščini.
Umrl je 11. maja 1834 v Gorici.
6
EMANUEL ERNEST WALDSTEIN, NA-
SLOVNI ŠKOF V AMYCLI IN PRAŠKI PO-
MOŽNI ŠKOF (1756–1760), ŠKOF V LI-
TOMERICAH (LITOMĚŘICE) (1760–1789)
Emanuel Ernest Waldstein je bil rojen 17.
julija 1716 v Pragi. Prvo izobrazbo mu je dal do-
mači učitelj, v letih od 1735 do 1741 pa je bil
gojenec rimskega Germanika, kjer je dosegel dok-
torat iz teologije in filozofije. V mašnika ga je 17.
decembra 1740 v Rimu posvetil papež Benedikt
XIV.
Sprva je deloval v Pragi v dušnem pastirstvu,
že leta 1743 pa je postal infulirani prošt (mestni
župnik) in nadškofijski vikar (dekan) v kraju Jin-
dřichův Hradec na južnem Češkem. Leta 1745 je
postal kanonik v Stari Boleslavi (Stará Boleslav),
naslednje leto pa član praškega metropolitan-
skega kapitlja, kjer je prevzel mesto stolnega pri-
digarja v češkem jeziku. Leta 1748 je postal de-
kan v kolegiatni cerkvi sv. Apolinarija v Pragi,
nato pa še v Stari Boleslavi.
23. maja 1756 je bil imenovan za praškega
pomožnega škofa in naslovnega škofa v Amycli.
Leta 1760 je kratek čas opravljal službo general-
nega vikarja v Pragi. Cesarica Marija Terezija ga
je 19. julija 1759 imenovala za škofa v  Litome-
ricah (Litoměřice). Papeževo potrditev je dočakal
28. januarja 1760.
Pripadal je k pristašem poznega janzenizma in
katoliškega razsvetljenstva, ki so se odlikovali z
učenostjo in dušnopastirsko gorečnostjo. V stol-
                                                          
6
  Hierarchia Catholica 7, str. 205, Goritien., op. 2; Ballant
(Walland), Jožef:
http://www.gorenjci.si/Default.aspx?id=61
(29.7.2011).

VIRI 34, 2012
11
nici je ustanovil seminar za pridigarje. Bil je
nasprotnik pobožnosti češčenja Srca Jezusovega.
Kazal je razumevanje za ustanovitev državnih
centralnih semenišč. Izkazal se je na karitativnem
področju ob veliki lakoti leta 1777. Ob cerkve-
noupravnih reformah se je njegova škofija precej
ozemeljsko povečala. Dejaven je bil tudi na
gradbenem področju: sezidal je novo semenišče
(1762), nov škofovski dvorec za poletni oddih v
kraju Třeboutice in uredil velik vrt okoli svoje
škofovske rezidence. Ustvaril si je dragoceno pri-
vatno knjižnico in numizmatično zbirko, oboje
pa je dajal na razpolago znanstvenikom. Spod-
bujal je razvoj nove češke historiografije, bil pa je
tudi med pobudniki ustanovitve deželnega mu-
zeja.
Leta 1777 je zavrnil mesto koadjutorja v nad-
škofiji Lvov (Lemberg). Umrl je 7. decembra
1789 v Litomericah.
7
Emanuel Ernest Waldstein
                                                          
7
  H
UBER
: Waldstein, Emmanuel Ernst Reichsgraf von,
str. 551–552.
MIHAEL LEOPOLD BRIGIDO, LJUBLJAN-
SKI NADŠKOF (1788–1807), ŠKOF V SPIŠU
(1807–1816)
Mihael Leopold Jožef Andrej Brigido se je
rodil 9. februarja 1742 v Trstu. Leta 1762 je
vstopil v avguštinski red v Vorauu, a ga je zaradi
zdravstvenih razlogov leta 1772 zapustil. Filo-
zofijo in teologijo je študiral v Gradcu, kjer je bil
13. januarja 1765 tudi posvečen v mašnika, leto
pred tem pa je dosegel doktorat iz filozofije in
bakalavreat iz teologije. Bil je generalni vikar
sekovske škofije, nato je leta 1776 postal župnik
v Levoči v novoustanovljeni škofiji Spiš na Slo-
vaškem, kasneje pa še spiški stolni kanonik.
Leta 1787 je bil predlagan za spiškega škofa,
ko pa je konec leta umrl ljubljanski škof Her-
berstein, ga je cesar Jožef II. imenoval za ljub-
ljanskega nadškofa. Papež ga je potrdil 7. aprila
1788.
Njegovi glavni nalogi sta bili izvedba reorga-
nizacije škofijskih meja v novi ljubljanski cerk-
veni pokrajini v skladu s papeževo bulo, izdano
marca 1787,
8
 in upravna ureditev ljubljanske
nadškofije, saj se je število njenih župnij izjemno
povečalo.
Cesar Franc II. je tako kot Jožef II. menil, da
sta mu kot cesarju poverjena skrb za Cerkev in
nadzor nad pastoralnim delom duhovnikov in
škofov, zato je med drugim zahteval tudi vpogled
v vizitacijska poročila o stanju v škofijah, preden
so jih škofje odposlali v Rim. Nadškofu Brigidu
je skrb povzročalo majhno število duhovnikov,
sploh pa njihova pomanjkljiva izobrazba. Priza-
deval si je za ponovno odprtje semenišča v
Ljubljani, ki je bilo ukinjeno decembra 1784,
potem ko je začelo delovati centralno semenišče v
Gradcu. To mu je uspelo novembra leta 1791.
V zvezi z izobrazbo duhovnikov je napisal dve
pastirski pismi, prvo leta 1791, drugo pa 1804.
Slednje je povzročilo spor s cesarjem. Nadškof je
poleg uradnih učbenikov predlagal v branje še
ustrezen učbenik rimske teološke šole, in to brez
                                                          
8
  SI AS 1063, Zbirka listin, št. 5948 (listina 1787 marec 8,
Rim); SI NŠAL 11, Škofijski protokoli, fasc. 23, Pro-
tocollum officii archiepiscopalis 1788, str. 16–34; D
O-
LINAR
: Slovenska cerkvena pokrajina, str. 117–136.

VIRI 34, 2012
12
cesarjevega dovoljenja. Sledil je cesarjev protest v
Rimu,  čez nekaj mesecev pa je od papeža Pija
VII. zahteval, da Brigida umakne iz Ljubljane.
Istočasno je cesar zahteval tudi ukinitev salz-
burške nadškofije. Ker so bile politične razmere
zaradi naraščanja Napoleonove moči v Evropi
nestabilne, je papež potreboval zaveznika. Spor se
je končal s sporazumom leta 1806: nadškofija v
Salzburgu je ostala, Ljubljana pa je izgubila status
nadškofije in metropolije; postala je navadna
škofija, podrejena neposredno Svetemu sedežu.
Nadškof Brigido se je moral umakniti, zato je
odšel v Spiš, kjer je leta 1806 ravno umrl tam-
kajšnji škof.
V Spišu se je posvetil vzgoji in izobrazbi du-
hovnikov. Ustanovil je bogoslovno semenišče in
popravil škofijski dvorec.
Ob petdesetletnici duhovništva je poromal v
Trst, kjer pa je nekaj dni po prihodu umrl. Po-
kopan je v tržaški stolnici sv. Justa.
9
                                                          
9
  D
OLINAR
:  Ljubljanski škofje, str. 231–246; D
OLINAR
:
Brigido von Marenfels und Bresoviz, str. 48–49.
Mihael Leopold Brigido

VIRI 34, 2012
13
POTEK PODELITVE POSAMEZNIH KLERIŠKIH REDOV
Ob objavi prvega dela ordinacijskega proto-
kola goriške nadškofije (Viri 31) smo spoznali
posamezne stopnje kleriških redov, v drugem
delu (Viri 34) pa bralce želimo seznaniti z obredi
njihove podelitve.
10
Tonzura
Tonzura se lahko deli vsak dan in vsako uro,
tudi izven sv. maše, lahko se deli tudi v zasebnih
kapelah. Če se deli med sv. mašo, se ob navadnih
dnevih deli po vstopnem spevu (introitus), ob
kvatrnih sobotah pa po »Gospod, usmili se«
(Kyrie eleison).
Na začetku notar pokliče ordinande po ime-
nih. Vsak odgovori »Adsum«, stopi naprej in
pred škofom kot Kristusovim namestnikom v
znak spoštovanja poklekne. Ordinandi nosijo na
levici superpelicij, v desnici pa svečo. Po po-
častitvi škofa, ki sedi pred oltarjem z mitro na
glavi, vsi pokleknejo. Notar nato prebere odlok
za ordinande. Škof potem vstane, prebere us-
trezne molitve in sede. Zbor pa moli antifono in
nato psalm 15, 1–4.
Ko zbor začne moliti psalm, škof vsakemu
ordinandu odstriže nekaj las na štirih mestih v
obliki križa, in sicer na čelu, na tilniku, nad
obema ušesoma in na temenu. Škof in ordinand
med tem opravilom skupaj molita.
Ko škof vsem ordinandom odstriže lase, od-
loži mitro, vstane, se obrne k ordinandom, ki
pred njim kleče, in moli. Potem zbor začne mo-
liti antifono in 23. psalm. Ko moli antifono, škof
sede, na glavi pa ima mitro. Po končani antifoni
mitro odloži, vstane, se obrne k oltarju in moli.
Nato se obrne k tistim, ki so prejeli tonzuro (ti
klečijo za škofom), in moli. Potem ordinandi
vstanejo. Škof sede, dobi mitro in nadene vsa-
kemu superpelicij, medtem pa moli. Ko imajo vsi
superpelicij, škof mitro odloži, vstane, se obrne k
ordinandom, ki zopet pokleknejo, in moli. Nato
sede, si nadene mitro in ordinande nagovori.
                                                          
10
  Prejem posameznega obreda je predstavljen v sedan-
jiku.
Novi kleriki po škofovem nagovoru vstanejo
in na dano znamenje odidejo na svoja mesta. Če
se tonzura podeljuje med sv. mašo, ordinandi
izročijo škofu pri darovanju (po darovanjskem
spevu) v dar prižgano svečo. Primerno je, da novi
kleriki iz škofovih rok prejmejo sv. obhajilo.
Ko škof na koncu sv. maše podeli blagoslov, se
z mitro na glavi in pastoralom v roki usede pred
oltarjem in nove klerike nagovori. Ob koncu se
prebere še zadnji evangelij.
11
Nižji redovi (