Himna OŠ Velika Dolina
Download 396.58 Kb. Pdf ko'rish
|
- Bu sahifa navigatsiya:
- »Lahko bi ostala v Ljubljani, toda vleklo me je nazaj na Veliko Dolino.«
|
»Za večerjo smo jedli celo palačinke.«
Zame je bil najboljši dogodek na Osnovni šoli Velika Dolina šola v naravi. Tja smo skupaj s sedmošolci šli v 6. razredu, in sicer v Kranj- sko Goro. V sobi sem bila z Laro, Loreno in Špelo. Bilo nam je super. Z nami sta bila učitelja Anja Zevnik in Danijel Bukovinski, ki sta bila zelo prijazna in sta poskrbela, da se nam ni nič zgodilo. Namen šole je bil, da se naučimo smučat ozi- roma da še bolj utrdimo svoje (pred)znanje smučanja. Iz našega razreda smo se za smu- čanje odločile samo jaz, Ana in Nikita. Midve z Nikito sva bili v vijolični skupini, Ana pa je bila v modri. Midve z Nikito in smučarji iz OŠ Selnica ob Dravi smo se z učiteljico smučanja že prvi dan podali na sidra in štirisedežnico, prej pa smo morali svoje sposobnosti pokazati še na krogcih. Moji ostali sošolci so se odločili,da bodo v skupini nesmučarjev. Večina dejavno- sti pa je združevala skupino smučarjev in ne- smučarjev − popoldnevi so bili namreč rezer- virani za kopanje v bližnjem bazenu, obisk knjižnice, ustvarjanje ter reševanje nalog iz angleščine, matematike in slovenščine, da ne bi pozabili na šolo. Ob večerih smo skupaj z učenci OŠ Selnica ob Dravi igrali kviz, plesali, se spoznavali, zadnji večer pa smo imeli limbo dance. Naj- boljše od vsega pa je bila hrana, saj smo imeli enkrat za večerjo celo palačinke. Vesela sem, da sem lahko preživela tako čudovito šolo v naravi, ki je ne bom pozabila niti na- slednje šolsko leto, ko bom zapustila OŠ Veli- ka Dolina ter odšla na nadaljnje šolanje v Brežice.
Laura Ruedl, 9. r.
Naša folklora To je bila seveda folklora posebne vrste. To ni bil narodni ples ali kaj podobnega. To sta bila prepir in nestrpnost, podedovana od sta- rejših generacij, med hribovci in polci. Prvi smo bili večinoma z območja dolinske krajev- ne skupnosti, drugi pa iz jeseniške. Pogosto je bilo med nami samo zmerjanje, kot npr.: »Kaj boste vi, Brezanci – rezanci, kaj boste pa vi, polčki.«. Še najbolj sočna je bila zbad- ljivka, namenjena tistim iz Breganskega sela. Glasila se je: »Bregajnčani, potokarji, v loncih žabe drokali, žaba reče kvek, Bregajnc' pa
spuščanje z vrha, ki je najnevarnejše in zahteva precej poguma od kakšnega petošolca, je bilo namreč edina prava stvar! Le to je nekaj štelo. Užitek, ko ti je uspelo premagati strah in si izvedel popoln spust z vrha, je bil popoln! Hitrost, ki skokovito narašča, prepad, nad katerim letiš, zlasti pa občudovanje sošolk in pogledi, ki jih čutiš na sebi in ki molče govorijo: »Vau, kakšen pogum, kakšen mojster …«, vse to je v takšni starosti preprosto nenadomestljivo! Razumljivo je, da nas niso ustavile niti zakovice niti grožnja strogega kaznovanja. Med vsakim odmorom smo neutrudno preizkušali in dokazovali svoj pogum in svojo spretnost ter merili, kdo gre z višjega in kdo hitreje … Vse dokler nismo v zadnjih letih šole na vsem lepem ugotovili, da je stvar otročja. Takrat smo na mlajše, ki so zganjali enak cirkus, kot smo ga mi še malo pred tem, gledali zviška in si mislili: »Ah, otroci …« Kot rečeno, smo učitelje načeloma spoštovali in se jih tudi bali. Deloma so nas tako vzgojili že doma naši starši, deloma pa smo imeli za to dodatne razloge. Enega bom podrobneje opisal. Nekega dne v četrtem razredu smo med odmorom, kot običajno, divjali. Tistega dne se nam je zdelo posebej imenitno, da so se deklice zaprle v razred, mi pa smo od zunaj na silo skušali odpreti vrata, ki so jih one držale na drugi strani. Za popolno doživetje te imenitne zabave smo ob tem še na vso moč vpili. Da je bila mera polna, so se v nekem trenutku vrata zaradi silnega prerivanja snela s tečajev, kar je povzročilo še dodaten vik in krik na obeh straneh. Jasno, da tako dogajanje ni ostalo neopaženo. Pritegnilo je precej pozornosti, celo več, kot smo si želeli. Ravno v trenutku, ko smo sneli vrata in je bila zmeda popolna, je na prizorišče prišel ravnatelj. V rokah je imel dnevnik in redovalnico, kar je predstavljalo zajeten sveženj papirja v trdih platnicah, in s tem priročnim orodjem je nemudoma pričel uvajati red in mir. Pri tem je bil sila učinkovit! Levo in desno je letelo po hrbtih vseh, ki smo se nahajali v bližini, in zmede je bilo v hipu konec. Skušali smo se razbežati, a nas je spretno polovil in nas zgnal na kup, kjer smo morali poslušati lekcijo o svoji norosti in nevzgojenosti. Bilo nas je sram. Vedeli smo, da ni majhna stvar, če nas mora takole obdelovati ravnatelj osebno. Očitno pa je bila njegova metoda vtepanja pameti v nas učinkovita, saj se ne spominjam, da bi še kdaj uganjali takšno norost, dogodka pa do danes tudi nisem pozabil. Ni bilo pa vse, kar smo si izmislili za krajšanje časa, problematično. Včasih smo iznašli tudi kaj res koristnega in prijetnega za vse. Takšen je primer šolskih tekmovanj v posebni vrsti tenisa, ki smo ga iznašli v zimskih mesecih, ko smo bili prisiljeni ves čas ostajati v prostorih šole. Imenovali smo ga šolski tenis. Takrat šola še ni imela telovadnice. Osrednji šolski javni prostor, če mu rečemo tako, je bila avla. Ta je v svoji osnovi še danes enaka. Le ob zidu, ki poteka od zbornice do učilnic, je bil v tistih časih zložen ves »arzenal« telovadnega orodja, kar ga je šola premogla. Avla je bila namreč kraj, kjer je, med ostalim, potekal tudi pouk telovadbe. Ko telovadno orodje ni bilo v rabi, je bilo zloženo ob že opisanem zidu. Tam je stala bradlja, na kateri so bile zložene blazine, poleg je stala telovadna skrinja, dve kozi in še kaj. Pred vsem tem je stala telovadna gred. In ravno ta gred nam je dala idejo, kako popestriti čas tako imenovanega rekreacijskega odmora. Rekreacijski odmor je bil uveden kot dodatek običajnemu glavnemu odmoru, njegov namen je bil omogočiti otrokom več 12 maj 2016 »Lahko bi ostala v Ljubljani, toda vleklo me je nazaj na Veliko Dolino.«
Velikokrat se spomnim davnega leta 1979, ko sem v zadnji generaciji petletnega izobraževanja končala srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani. V mojem rojstnem kraju na Veliki Dolini me je čakala služba v vrtcu, ki je deloval od leta 1976. Takrat so bili drugačni časi, službo si lahko dobil kjerkoli in kadarkoli si želel. Lahko bi ostala v Ljubljani, kjer so mi tudi ponujali zaposlitev in stanovanje, toda mene je vleklo nazaj, v domači kraj. Bila sem mlada, polna ambicij, vedoželjna in pripravljena delati. Na Veliko Dolino sem prišla kot prva vzgojiteljica v tukajšnji vrtec, kjer sem še danes. Takrat je oddelek vrtca deloval v prostorih prosvetnega doma in pogoji dela nikakor niso bili primerljivi z današnjimi (prostor, sočasnost zaposlenih, normativ v oddelku). Ampak vse je nekako potekalo do leta 1983, ko smo se preselili v prizidek k osnovni šoli v novo igralnico. To je bila za nas velika pridobitev in sprememba. Veliko let smo imeli le en oddelek, potem pa smo se počasi začeli širiti. Najprej na oddelek in pol, potem na dva in zdaj celo na tri.
učencev, z veseljem ugotavljam, da je v vrtec vključena velika večina predšolskih otrok iz našega kraja (šolskega okoliša), kar je prav, saj v vrtcu otroci pridobijo osnovne temelje za nadaljnjo gradnjo učenosti in, kar je najpomembnejše, naučijo se živeti v skupini. Robert Fulghum je lepo zapisal v svoji knjigi Vse, kar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu, zato naj končam z njegovimi besedami: »Vse, kar moram vedeti o tem, kako živeti, kaj delati in kako obstati, sem se naučil v vrtcu. Ta modrost ni bila na vrhu gore visoke šole, temveč v otroškem peskovniku, prav v samih temeljih vrtca. Naučil sem se tega: Vse deli z drugimi. Igraj pošteno. Ne prizadeni nikogar. Vedno daj vsako reč tja, kjer si jo našel. Pospravi za seboj. Ne vzemi, kar ni tvoje. Opraviči se, kadar nekoga prizadeneš. Spusti vodo. Pred jedjo si umij roke. Vsako popoldne malce zadremaj. Kadar greš v svet, pazi na promet, primi koga za roko in držita se skupaj. Pozoren bodi na čudežne dogodke. Spomni se semen v lončku: korenine poženejo navzdol, rastlina pa raste navzgor in nihče pravzaprav ne ve, kako in zakaj, vendar smo vsi takšni. Zlate ribice, hrčki, bele miške in celo seme v lončku – vse lahko umre. Tudi mi. In potem ne pozabi na pravljico o Janku in Metki in prve besede, ki si se jo naučil – najvažnejše izmed vseh besed – POGLEJ.«
Irena Komočar, vzgojiteljica, pomočnica ravnateljice vrtca
pade v …« Z malo domišljije si lahko vsakdo poišče pravi zaključek, da se zbadljivka lepo rima. Največkrat se je začelo in končalo s takimi ali podobnimi zbadanji. Včasih pa je zadeva postala bolj napeta in je poleg zbadljivk letelo tudi kameje, vse dokler se ni ena skupina odločila za taktični umik. Druga skupina je to izkoristila in začela s pospešenimi koraki lov za ubežniki. Po navadi se je končalo tako, da je ena skupina zbežala, druga pa ji je nekaj časa sledila. Zatem se je šlo domov. Nekoč je baje skupini iz Jesenic hotel pomagati eden od starejših bratov. Povedali so, da je celo prijezdil na muli. Od pomoči žal ni bilo nič, kajti tudi on se je umaknil pred točo kamenja. Tako so pripovedovali. Sam takrat nisem bil zraven. Tisti, ki niso bili za akcijo, so po navadi zbirali orožje za napad ali obrambo. Kakor je pač naneslo. To nalogo so največkrat opravljale deklice, ki niso hotele zaostajati, ko je šlo za ugled skupine.
Naslednji dan je bilo v šoli seveda vse tako, kakor da se prejšnjega dne ni zgodilo nič
posebnega. Toda tudi tega veselja je bilo nekega dne konec. To se je zgodilo, ko je tovarišica Rožičeva izvedela za te »vojaške akcije«. Mislim, da je bila takrat tudi razredničarka v našem razredu. Z izbranimi besedami se je zavzela za trajni mir, ki naj bi zavladal med sprtimi skupinami. Resda molče, pa kljub temu, strinjali smo se s to njeno zahtevo. Da bo dogovor sklenjen in še bolj trden, je moral vsakdo izmed fantov stopiti iz klopi, pred oder, se nagniti naprej tako, da se je napela zadnja plat, po njej pa je padel zadnji »mirovni podpis«. Največkrat se je pri tem obredu pošteno zaprašilo. Ob tem so bili obrazi akterjev resni, skoraj brez besed, kar se za takšen obred tudi spodobi. S tem je bil trajni mir sklenjen. Ni mi pa znano, ali je njegova veljava še spoštovana in če »dogovor« še velja.
nekdanji učenec Porušena »fakulteta« Starejši nekdanji učenec stare šole je v pogovoru s tovarišico in svojim vnukom modroval: »Ja, ja, pa so nam zrušili našo »fakulteto«!« Mlajši bivši učenci so žalovali za svojo šolo in lepimi spomini v njej. Nekateri nekdanji učenci pa so mnenja, da je prav, da stara šola ne kvari videza centra Velike Doline, ker je bila zapuščena v svojem propadanju ob urejanju in obnavljanju ostale okolice.
Ivanka Klemenčič, nekdanja ravnateljica in učiteljica
Anekdota
V četrtem razredu smo pisali prosti spis. Naslov spisa: Kaj bom postal, ko bom velik? Napisan spis: Jaz bom postal furman.
Miha Škrlec, nekdanji učenec Foto: Mitja Mladkovič
Foto: osebni arhiv Download 396.58 Kb. Do'stlaringiz bilan baham: 
|