Himna OŠ Velika Dolina


Download 396.58 Kb.

bet1/5
Sana11.01.2018
Hajmi396.58 Kb.
  1   2   3   4   5

  

maj 2016 



Himna OŠ Velika Dolina 

 

Naša šola na hribčku stoji, 



obdana s polji, gozdom in travniki. 

Ko jutranje sonce pozdravi nas

šolski zvonec zapoje na ves glas. 

  

'Zgleda majhna, a je velika, 



že na vhodu se vidi razlika. 

Tu se dobro poznamo vsi, 

pridružite se nam tudi vi. 

  

Veliko športnikov na šoli je naši, 



med njimi blestijo nogometaši. 

Šolski pevski zbor »zažiga«, 

vsak, ki ga sliši, malo pomiga. 

  

Na naši šoli carsko je vse, 



nikoli ne dolgočasiš se. 

Visoka imamo pričakovanja, 

saj so naše glave polne znanja. 

  

VELIKA DOLINA, TO JE NAŠA ŠOLA, 

VELIKA DOLINA, TO JE NAŠA ŠOLA.  

Začetek šolstva, 1856  

Ljudska šola, 

dvorazrednica, 1889 

(Melharjeva hiša) 

Otvoritev nove šole, 1965 

Šola z vrtcem, 1983  

Novo šolsko poslopje, 1997  

Uvodna beseda 

 

Obletnice vedno pridejo hitreje, kot jih pričakujemo. Ko smo se to šolsko leto začeli spraševati, kdaj smo praznovali 



150. obletnico šole in 30. obletnico vrtca, smo se večinoma strinjali, da še ne tako dolgo nazaj. A izkazalo se je, da 

je od tega minilo že desetletje. V letu 2016 torej praznujemo že 160-letnico šole in 40-letnico vrtca. Oba jubileja sta 

častitljiva in si zaslužita, da ju tako tudi obeležimo, zato smo se odločili, da k sodelovanju poleg sedanjih učencev 

in otrok iz vrtca povabimo tudi naše nekdanje zaposlene in druge, ki so svojčas hodili na Veliko Dolino v vrtec ali 

šolo. Prosili smo jih, naj zapišejo svoje spomine na obdobje, ki so ga prebili pod streho našega vrtca in/ali učilne 

zidane. Posledično sedaj držite v rokah časopis, v katerem so ujeti utrinki preteklih in sedanjih let, ki nas popeljejo 

v čas dogodkov, ki so posamezniku najbolj ostali v spominu. 

 

Hvaležni smo za vsa pričevanja, ki smo jih dobili; objavili smo jih v tiskani in elektronski verziji časopisa ─ 



slednjega lahko berete na naši spletni strani http://www.osvelikadolina.si. In ne le to: učenci naše šole so izbrane 

prispevke tudi ilustrirali ter jih tako dodatno obogatili in prispevali k povezavi preteklosti s sedanjostjo. Prav vsi v 

šoli in vrtcu smo se namreč na različne načine intenzivno pripravljali na obeležitev naših okroglih obletnic, na kateri 

vas bodo spominjale tudi knjižne kazalke, ki so jih izdelali učenci in otroci, skozi naših 160 let šolstva in 40 let vrtca 

na Veliki Dolini pa vas bomo popeljali tudi na svečani prireditvi, vrhuncu našega praznovanja. 

 

Vsem skupaj ob visokih jubilejih voščim vse lepo in vas vabim tudi k bodočemu dobremu sodelovanju. Skupaj 



zmoremo več. 

 

Mojca Bregar Goričar, ravnateljica OŠ Velika Dolina 



Foto: Mitja Mladkovič 

Kolofon 


 

Uredniški odbor: Mojca Bregar Goričar, Zvonka Jarkovič,  

Edita Krošl, Irena Komočar, Nataša Jenuš 

Jezikovni pregled: Nataša Jenuš 

Urejanje in oblikovanje: Vesna Babnik 

Izdaja: maj 2016 

Izdajatelj: Osnovna šola Velika Dolina 

Število izvodov: 300 

Tisk: Antares, Reklamni center, tiskarna, trgovina, Evald Rožman, s. p., Artiče 

Šolstvo na  

Veliki Dolini  

skozi čas  

(Foto: šolski arhiv)



 

maj 2016 



»Učiteljica postanem!« 

 

 



Tri leta po vrnitvi iz izgnanstva, ko so si moji 

starši začeli ustvarjati dom »od žlice 

dalje« (tako so vedno govorili), sem v 

dopolnjenem šestem letu starosti, željna bolj 

otroške družbe kot učenja, prestopila šolski 

prag OŠ Velika Dolina. Prilagajanje je bilo 

naporno, bolj za učiteljico kot zame, zato me 

je večkrat pošiljala domov, naj pridem 

naslednje šolsko leto, vendar sem vztrajala in 

se že v prvem polletju uvrstila med najboljše, 

tako da sem postala celo »učiteljica« sošolki, 

ki je razred ponavljala (v tistih časih je več 

učencev ponavljalo razred). Ni bilo še 

odločeno, toda iskrica je že začela tleti: 

»Učiteljica postanem.« 

 

 



Kot da bi vedela, da bom nekoč poučevala 3. 

razred, sem že takrat raziskovala šolski 

okoliš in se v poznih popoldanskih urah 

vračala domov po različnih poteh. Enkrat me 

je pot vodila skozi Bregansko selo (danes 

Slovenska vas), kamor me je zvabila 

sošolka, hčerka bratranca mojega očeta, ki 

me je moral potem na kolesu odpeljati domov 

v Ribnico. Oh, kako grozeče me je iz kota 

gledala očetova »kneftra«(usnjen čevljarski 

pas). 

Včasih učenci nismo poznali zvezkov, pisali 



smo na lesonitne tablice. Ker je bilo na tablici 

premalo prostora, pa še brisati je bilo treba

sem komaj čakala, da je mama izpraznila 

papirnate »škrniclje«, da sem jih popisala in 

porisala. Nekoč sem si v ta namen naskrivaj 

prisvojila tudi lističe toaletnega papirja v 

bližnji gostilni. 

Do desetega leta starosti sem bila edinka, 

zato sem se razveselila sestrice, ki mi jo je 

mama »kupila«, saj štorklja ni gnezdila v 

našem kraju, kar v gostilni Budič na Čatežu, 

ker ni vzdržala vožnje na »federvagnu« od 

Ribnice do Brežic po razdrapani cesti. 

Sestrici se je kmalu pridružila še 

»kravca« (čisto prava), čuvati sem morala 

obe, drugo še med poletnimi počitnicami 

vseh pet let učiteljišča. 

 

Še vedno mi je žal učiteljičine obleke, ki sem 



jo poškropila, ko sem med lovljenjem 

čofotnila v lužo. Ta ista učiteljica mi je 

postala razredničarka v zadnjih treh razredih 

nižje gimnazije v Dobovi in je tudi sokriva za 

moj poklic.

 

Po pestrem odraščanju sem kot učiteljica 



razrednega pouka obvezno oziroma po 

dekretu spet prestopila šolski prag na Veliki 

Dolini in ga prestopala vseh 35 let do 

upokojitve. »Prišli boste učit na vas, kjer 

pozimi diši po zelju in krvavicah,« tako nas 

je spodbujal naš razrednik na učiteljišču v 

Celju. Prvo leto mi je bilo dodeljeno 

poučevanje tretjega razreda v 

popoldanskem času, biologija v 7. in 8. 

razredu pa dopoldne, seveda v dotrajanem 

šolskem poslopju. Spomnim se 

sramežljivega spogledovanja in nasmihanja 

učencev 7. razreda pri spolni vzgoji in 

nadzornikove pohvale za avtoriteto v 8. 

razredu. Ta razred je namreč obiskoval tudi 

moj bratranec, ki je v razredu skrbel za mojo 

čast. Spet drugi bratranec pa me je kar 

malo užalil, ko me je med poukom vprašal, 

kdaj bo moja mačka, ki sem jo narisala za 

na steno v učilnici, polegla, a jaz sem jo 

imela za tako lep izdelek. 

Morala sem biti aktivna na več področjih. 

Tako smo ob novem letu z mladinci že 

nastopili v igri Ognjeno srce, prvič pa sem 

se takrat preizkusila tudi v režiji. Ustanovili 

smo še Društvo prijateljev mladine, 

katerega vodenje mi je bilo zaupano več let. 

Na koncu šolskega leta mi je ravnateljica 

zaupala tudi pevski zbor in nastop na pevski 

reviji v Brežicah, kjer na poskusu pred 

nastopom moji pevci nikakor niso mogli ujeti 

klavirske intonacije, saj so bili navajeni na 

moj naravni »inštrument«, ki je bil edini na 

razpolago v šoli na Veliki Dolini − to so bile 

moje glasilke. Niso nam dovolili nastopati, 

lahko smo bili le med gledalci. Počutili smo 

se osramočene, bilo nas je zelo sram, kajti 

vedeli smo, da smo v bistvu dobri pevci. 

Srečanja z mojimi nekdanjimi učenci so 

vedno vesela, posebno pa se nasmejeva z 

Romanom, ki me je pred nekaj leti spomnil, 

da je enkrat moral nesti domov staršem 

nekaj podpisat. Ker mi je naslednji dan 

prinesel v šolo podpis »Štojs mama«, je 

moral staršem dati znova v podpis, a se je 

spet ponovil prejšnji podpis, saj je mamo 

tako klical in se drugega imena zanjo ni 

spomnil. Seveda je mamo podpisal kar sam. 

Vedno sem govorila, da bi bila zopet 

učiteljica, če bi se znova odločala za poklic, 

vendar danes nisem več prepričana v to, 

nočem pa kaliti veselja svoji vnukinji, ki je 

na tej poti. 

 

Majda Žokalj,  



nekdanja učenka in učiteljica 

Ilustraciji: Ana Leskovec, 9. r., 

Maja Palovšnik, 9. r. 

 

 



Ko so šolarji hodili peš … 

 

 



Skozi domače okno lahko vidim, kako 

današnji šolarji vstopajo v avtobus, ki jih 

nato popelje na šolski izlet. Kako preprosto 

in udobno! Ob tem mi misli poletijo v čas na 

začetku mojega službovanja in prvega 

izleta. Od takrat je minilo že krepkih 60 let. 

Učenci 8. razreda in dva učitelja 

spremljevalca smo se še v jutranjem mraku 

zbrali ob Savi pri Ribnici. Čolnar nas je 

prepeljal čez vodo. Z drugega brega reke 

smo pohiteli po blatni stezi proti Dobovi. Od 

tu smo se peljali z vlakom do Jesenic na 

Gorenjskem, tam pa prestopili na drugega, 

ki je vozil po bohinjski progi. Blizu soteske 

Vintgar smo izstopili. Vzeli smo pot pod 

noge in mimo slapa Šum veselo zakorakali 

po soteski reke Radovne navzgor. Z 

zanimanjem smo opazovali drzen tok reke, 

strme stene, globoke tolmune in ribe, ki so 

švigale med skalami v njih. 

Po izstopu z Vintgarja smo naše potepanje 

 

 



tudi nadaljevali peš. Prašna pot do Bleda se 

je neskončno vlekla, zato smo se vsi razdelili, 

ko smo že od daleč zagledali otoček sredi 

vode. In ob obali jezera še čolne! Meni nič, 

tebi nič smo se naložili v dva čolna in se kar 

sami za kratek čas zapeljali po jezeru, čeprav 

smo imeli vesla prvič v rokah. Nismo 

razmišljali, da se nam lahko pripeti kaj 

slabega. 

Ko smo se nato še malo sprehajali ob jezeru, 

se je dan približal večeru, zato je bilo treba 

pohiteti, da smo do teme peš prišli v Lesce. V 

tamkajšnji šoli nas je sprejel ravnatelj in nam 

odprl šolsko dvorano. Utrujeni od dolge poti 

smo polegli po golih tleh ter kar brez večerje 

zaspali. 

Naslednje jutro smo se zgodaj zbudili, si 

otepli prah in se napotili do železniške 

postaje. Iz Lesc smo se z vlakom odpeljali v 

Ljubljano, kjer so nas že čakali učenci 4. 

razreda naše šole. Skupaj smo se nato 

sprehodili do lutkovnega gledališča, kjer nas 

je navdušila predstava Žogica Nogica. 

Pred nami je bila vrnitev domov. Koraki do 

železniške postaje. Kilometri železniške 

proge, po kateri je naše vagone vlekla parna 

lokomotiva od Ljubljane do Sutle. Spet koraki 

do Save, kratka vožnja z brodom čez reko. 

Potem pa nas je, utrujene in lačne, do doma 

čakalo še na tisoče korakov. 

 

Vida Godec, 



nekdanja učiteljica 

Ilustracija: Tjaša Aleksandra Komočar, 5. r. 

 

 

»Pa smo resnično zaključili!« 



 

 

Povabili so me, da ob obeleževanju 



stošestdesete obletnice osnovnega šolstva 

na Veliki Dolini ta dogodek popestrim s 

kakšnim pripetljajem, vezanim na čas mojega 

službovanja na OŠ Velika Dolina. 160 let je 

veliko let; je 160 generacij učencev, ki so v 

šoli pridobili veljavno osnovnošolsko 

izobrazbo; je več kot 160 učiteljic in učiteljev, 

ravnateljic in ravnateljev, ki smo jim pri tem 

pomagali; je veliko držav in sistemov, ki so se 

v tem času zamenjali; je veliko problemov, ki 

jih je bilo potrebno v tem času razrešiti, tudi 

prostorskih. Šola je z delom začela v 

mežnariji, kasneje je dobila hišo pri cerkvi, 

prostore v gradu Mokrice, leta 1965 se je 

preselila v novo stavbo, ki je dobila prizidek 

leta 1983, bila obnovljena in dograjena s 

telovadnico leta 1997 ter energetsko sanirana 

v letu 2015. 

V obdobju ene desetine obstoja šolstva na 

Veliki Dolini, od leta 1994 do leta 2010, sem 

se s prijetnimi (učenke, učenci, starši, 

sodelavke, sodelavci) in malo manj prijetnimi 

dogodki (pogoji dela, »oblast«) srečal tudi 

sam, saj sem bil v tem času ravnatelj šole. To 

je bil tudi čas intenzivnih priprav in izvedbe 

izgradnje telovadnice ter obnovitve in 

dograditve šolske stavbe. Tokrat ne bom 

pripovedoval o skorajda čudežni, danes 

nedoumljivi hitrosti del, ki smo jih začeli s 

položitvijo temeljnega kamna 11. aprila 1997  



maj 2016 

in zaključili s pridobitvijo uporabnega 

dovoljenja 1. septembra istega leta; ne bom 

se zahvaljeval našemu hišniku Francu, s  

katerim sva tiste mesece večino časa (tudi 

dopust) preživela na šoli; ne bom se 

zahvaljeval takratnim učenkam in učencem 

ter sodelavkam in sodelavcem, ki so se 

uspeli uspešno prilagoditi spremenjenim 

pogojem dela ob neprekinjenim 

razstreljevanju in drugem ropotanju, ob 

dovažanju in odvažanju gradbenega 

materiala, ob delu različnih strojev in 

neprestanem zmanjševanju prostora; tudi se 

ne bom zahvaljeval pevcem naših Slavčkov, 

ki so nam nesebično priskočili na pomoč pri 

selitvi šolskega pohištva; prav tako ne mislim 

pisati o razumevanju težav s strani staršev in 

»krajevnih faktorjev«. Vse to in še kaj bo 

potrebno nekoč opraviti. Tokrat mislim 

omeniti le en dogodek, ki sem ga doživel na 

uradni zadnji dan te investicije in ki povzema 

vse tisto, kar sem navajal. 

Gradbena dela je pridobilo GP Posavje in jih 

izvajalo večinoma z zunanjimi izvajalci in s 

približno dvajsetimi svojimi delavci. 

Gradbišče je vodil g. Janko, preddelavec pa 

je bil g. Mile, mož visoke in močne postave, 

doma iz Republike Bosne in Hercegovine. Z 

obema sem dobro sodeloval. Ko se je 

gradnja bližala koncu, česar od zunaj ni bilo 

videti, je g. Mile začel izgubljati zaupanje v 

verjetnost doseganja rokov, to je v zaključek 

vseh del do začetka novega šolskega leta. 

Situacija je počasi postajala eksplozivna, 

zato se je vodja gradbišča odločil in premestil 

g. Mileta na drugo gradbišče, sam pa je 

prevzel tudi njegovo delo. 

1. september se je bližal, na gradbišču je bilo 

vse več delavcev, v petek, 30. avgusta, 

okrog 200. Izvajala so se zaključna dela, 

zamudniki so montirali opremo, vnašalo se je 

pohištvo, čistilni servis je začel čistiti 

telovadnico in se počasi širil proti ostalim 

prostorom, pohištvo in opremo za učilnico 

pouka kemije in biologije so vnašali po 

požarnih stopnicah in takrat tudi jaz nisem 

več vzdržal in sem odšel domov. Naslednji 

dan je bila sobota in potem nedelja, za 

ponedeljek, 1. septembra, pa je bil ob 9. uri 

sklican sestanek komisije za tehnični 

prevzem šolske stavbe in telovadnice. 

Okoli osme ure sem se pripeljal pred šolo, 

dan je bil lep in tudi okoli šole je bilo vse kar 

v redu. Proti vhodu sem se odpravil s 

sprednje strani, od zadnje, kjer je imelo 

gradbeno podjetje poslovne prostore, pa sta 

prišla gospoda Janko in Mile. Pozdravili smo 

se in odšli skupaj skozi garderobo v avlo. Ko 

smo vstopili, se je g. Mile resnično zelo 

presenečeno razgledal po prostoru in, kot da 

ne bi verjel temu, kar je videl, rekel: »E, pa 

stvarno smo završili!« 

Tej pripombi smo se vsi trije nasmejali, v 

nadaljevanju dneva pa smo gradnjo resnično 

zaključili (»završili«), saj je pregled in tehnični 

prevzem šolske stavbe s telovadnico potekal 

brez težav. Tako sem lahko le z enodnevno 

zamudo učenke, učence ter delavke in 

delavce šole sprejel v novi šolski avli in 

napovedal začetek novega šolskega leta 

1997/98. 

Šolsko stavbo in telovadnico je na svečani 

prireditvi ob praznovanju občine Brežice 

predal namenu predsednik države g. Milan 

Kučan 25. oktobra 1997. 

 

Florijan Bergant, 



nekdanji ravnatelj 

 

 



 

Z lojtrnikom na festival 

 

 

Prva povojna generacija osnovnošolcev, v 

katero spadam tudi sama, bi imela 

nedvomno veliko povedati o tedanji učilni 

zidani. Meni je od obilice prijetnih 

dogodivščin iz šolskih klopi ostal v 

najlepšem spominu festival šolskih pevskih 

zborov v brežiškem gradu, ki smo se ga 

udeležili tudi učenci takratne velikodolinske 

šole. 


Naša zborovodkinja, gospa Rožičeva, nas 

je kar lep čas z veliko vnemo pripravljala na 

pomemben nastop. Med našim 

prepevanjem je pogosto odprla vsa okna v 

učilnici in nas šla poslušat na Klemenčičev 

vrt, da bi ugotovila, če slučajno kdo ne 

»zveni vstran«. 

Tisto davno majsko nedeljo smo se pevke in 

pevci že rano zjutraj zbrali pred šolo in 

čakali na prevoz, ki ni bil kar tako. S 

Ciglarjeve domačije se je namreč pripeljal 

po nas gospodar Jože z dolgim lojtrskim 

vozom. Naš drugi prevoznik je bil Žrličev 

Edo in tudi on je pripravil lojtrnik za nas. 

Kako smo se ju razveselili! Polni veselih 

pričakovanj smo hitro poskakali na sedeže 

─ to so bile pravzaprav deske, postavljene 

na stranice vozov. Naša voznika pa: 

»Džija!« in že sta vozili drdrali po 

makadamski cesti proti Brežicam. 

Spomnim se, da smo nastopili v Viteški 

dvorani Posavskega muzeja in med drugimi 

zapeli tudi pesem Tam, kjer teče bistra Zilja. 

Naša učiteljica nas je po nastopu pohvalila, 

na kar smo bili izredno ponosni. 

Sledila je malica, ki je pravzaprav sploh 

nismo pričakovali. Vsak je dobil skodelo 

gostega ričeta in kos črnega kruha, s 

katerim smo zajemali enolončnico, saj žlic ni 

bilo. Morda zveni danes skromno, a v tistem 

času smo neskončno uživali. Za nekaj hipov 

smo smeli celo skočiti še v bližnjo 

slaščičarno na sladoled in že nas je čakala 

pot nazaj domov. Srečni smo se s 

prijaznima prevoznikoma peljali proti domu 

in vso pot ni manjkalo prešernega petja, 

smeha in sproščenega klepeta. Zares 

nepozaben spomin iz mojega brezskrbnega 

otroštva! 

 

Olga Strižič Vugrin, 



nekdanja učenka

  

 



 

Udarec v nos 

 

 



Bilo je v letošnjem, 7. razredu. Bila je 2. ura 

matematike. Sošolki Tanji je začela teči kri 

iz nosa. Tanja ima s tem težave. Ko ji je 

tekla kri, je Barbara rekla, da njej ni še nikoli 

v življenju tekla kri iz nosa. Tudi meni še ni 

nikoli, zato sem povedal enako kot Barbara. 

Učiteljica je Tanji rekla, naj si da moker 

obkladek na vrat in robček na nos, da ne bo 

tekla kri povsod po tleh. 

Naslednjo uro smo imeli športno vzgojo. To 

je bila tretja ura. Izpolnjevali smo športno 

vzgojni karton. Delali smo trebušnjake. 

Tekmovali smo, koliko trebušnjakov 

naredimo v eni minuti. Naredil sem jih 62, 

kar je bilo največ v razredu. 

Medtem ko so nekateri delali trebušnjake, 

smo drugi igrali nogomet. V skupini sem bil 

z Barbaro, Alenom, Žigo, Michelle in Janom. 

Igral sem proti Leonu, Tanji, Latoji, Tinkari, 

Aleksandru in Simonu, ki je moj najboljši 

prijatelj v razredu. 

Med igro sem dobil žogo. Podal mi jo je 

Žiga. Žogo sem sprejel in jo povedel naprej 

tri korake, Simon pa me je napadel, saj mi 

je hotel vzeti žogo. Preigral sem ga in žogo 

 

porinil mimo njega. Hotel sem teči naprej, 



vendar se je Simon pred menoj ustavil, jaz pa 

sem, ker tega nisem pričakoval, tekel naprej 

in se z nosom zaletel v Simonovo ramo. 

Padel sem na tla in za trenutek se mi je 

zdelo, da sem zaspal. Zaspal sem in se v 

trenutku zbudil. Najprej so vsi mislili, da se 

spet samo pretvarjam, da me nekaj boli, 

vendar ko sem nekaj časa ležal na tleh, so 

vsi pritekli k meni. 

Barbara me je vprašala, ali je z mano vse v 

redu. Prijel sem se za nos in na dlani videl 

čisto malo krvi. Barbara je rekla, da je vse v 

redu in da mi ne teče veliko krvi. Toda ko 

sem vstal, mi je kri začela teči iz nosa tako 

zelo, da je v bilo moje krvi povsod od 

telovadnice do garderobe, saj sem hitro tekel, 

da sem si v garderobi lahko dal robček na 

nos in moker obkladek na vrat, kar sem 

izvedel prejšnjo uro pri matematiki, ko je to 

rekla učiteljica Tanji. 

Ko mi je kri nehala teči, sem skupaj s sošolci 

počistil kri na tleh. Simon se mi je opravičil, 

saj sem se zaletel v njega, jaz pa sem mu 

rekel, da ni ničesar kriv, ampak sem si kriv 

sam, saj mi je on hotel samo vzeti žogo, jaz 

pa sem se sam zaletel v njega. 

Ta dogodek mi bo za vedno ostal v spominu 

zaradi tega, ker sem, preden se mi je to 

zgodilo, omenil, da se mi kaj takega še nikoli 

ni zgodilo. Od časa, ko sem rekel, da mi še 

nikoli ni tekla kri iz nosa, pa do tega, da sem 

prvič doživel tako krvavitev, je minilo samo 

pol ure. 

 

Jakob Črpič, 



7. r.

 

 

 

Moral sem klečati v kotu … 

 

 

Leta 1940 sem jeseni šel v 1. razred 

Osnovne šole Velika Dolina. Prvi dnevi niso 

bili prijetni, ker se nismo poznali, toda kmalu 

sem imel veliko prijateljev. V učitelju sem 

videl velikega in pametnega moža. Rad sem 

ga poslušal in ga spoštoval. Ob koncu prvega 

razreda sem bil vesel in srečen, ker sem znal 

pisati, čitati in računati. 

V jeseni, ko sem bil v drugem razredu, so nas 

nemški vojaki izgnali v Nemčijo. Tam so nas 

nemški učitelji učili njihovega jezika, pisati in 

računati. 

Tudi nemške pesmi smo se učili, katere, še 

sedaj vem. Zlasti mi je v spominu njihova 

himna. »Lagerfirer« me je vprašal, ali jo 

znam, in ker mi ni šla gladko, sem moral iti v 

njegovo pisarno in v kotu klečati na drveh. Po 

eni uri mi je rekel, naj zapojem himno, in sem 

jo, pa še sedaj bi jo lahko. 

Ko smo se vrnili iz Nemčije, sem na Veliki 

Dolini nadaljeval v tretjem razredu. Pozimi je 

bilo to nerodno, ker smo z mokrimi čevlji prišli 

v šolo in nas je zeblo. Med odmorom me je to 

veselilo, ker smo se kepali, valjali po snegu. 

Za malico nas je večina imela poleti sveže, 

 

pozimi pa posušeno sadje. Ko sem končal 



četrti razred, je učitelj rekel očetu, da sem 

sposoben nadaljevati šolanje v Brežicah. 

Toda to je bilo neizvedljivo, ker kolesa nismo 

imeli, pešpot pa je bila nemogoča, ker je bilo 

predaleč. Ata mi je rekel, da bom kmet in da 

imam za to dovolj šole. To mi ni bilo po volji, 

ker sem rad hodil v šolo. 

Potem sem bil pastir, tudi pri drugih delih sem 

pomagal, pa veliko knjig sem prečital. 

 

Ivan Kvartuh, 



nekdanji učenec

  

 



 

maj 2016 




Do'stlaringiz bilan baham:
  1   2   3   4   5


Ma'lumotlar bazasi mualliflik huquqi bilan himoyalangan ©fayllar.org 2017
ma'muriyatiga murojaat qiling