Himna OŠ Velika Dolina
Download 396.58 Kb. Pdf ko'rish
|
- Bu sahifa navigatsiya:
- Uvodna beseda
- Šolstvo na Veliki Dolini skozi čas
- Ko so šolarji hodili peš …
- »Pa smo resnično zaključili!«
- »E, pa stvarno smo završili!«
- Z lojtrnikom na festival
- Udarec v nos
|
maj 2016 Himna OŠ Velika Dolina
Naša šola na hribčku stoji, obdana s polji, gozdom in travniki. Ko jutranje sonce pozdravi nas, šolski zvonec zapoje na ves glas.
'Zgleda majhna, a je velika, že na vhodu se vidi razlika. Tu se dobro poznamo vsi, pridružite se nam tudi vi.
Veliko športnikov na šoli je naši, med njimi blestijo nogometaši. Šolski pevski zbor »zažiga«, vsak, ki ga sliši, malo pomiga.
Na naši šoli carsko je vse, nikoli ne dolgočasiš se. Visoka imamo pričakovanja, saj so naše glave polne znanja.
VELIKA DOLINA, TO JE NAŠA ŠOLA, VELIKA DOLINA, TO JE NAŠA ŠOLA.
Obletnice vedno pridejo hitreje, kot jih pričakujemo. Ko smo se to šolsko leto začeli spraševati, kdaj smo praznovali 150. obletnico šole in 30. obletnico vrtca, smo se večinoma strinjali, da še ne tako dolgo nazaj. A izkazalo se je, da je od tega minilo že desetletje. V letu 2016 torej praznujemo že 160-letnico šole in 40-letnico vrtca. Oba jubileja sta častitljiva in si zaslužita, da ju tako tudi obeležimo, zato smo se odločili, da k sodelovanju poleg sedanjih učencev in otrok iz vrtca povabimo tudi naše nekdanje zaposlene in druge, ki so svojčas hodili na Veliko Dolino v vrtec ali šolo. Prosili smo jih, naj zapišejo svoje spomine na obdobje, ki so ga prebili pod streho našega vrtca in/ali učilne zidane. Posledično sedaj držite v rokah časopis, v katerem so ujeti utrinki preteklih in sedanjih let, ki nas popeljejo v čas dogodkov, ki so posamezniku najbolj ostali v spominu.
Hvaležni smo za vsa pričevanja, ki smo jih dobili; objavili smo jih v tiskani in elektronski verziji časopisa ─ slednjega lahko berete na naši spletni strani http://www.osvelikadolina.si. In ne le to: učenci naše šole so izbrane prispevke tudi ilustrirali ter jih tako dodatno obogatili in prispevali k povezavi preteklosti s sedanjostjo. Prav vsi v šoli in vrtcu smo se namreč na različne načine intenzivno pripravljali na obeležitev naših okroglih obletnic, na kateri vas bodo spominjale tudi knjižne kazalke, ki so jih izdelali učenci in otroci, skozi naših 160 let šolstva in 40 let vrtca na Veliki Dolini pa vas bomo popeljali tudi na svečani prireditvi, vrhuncu našega praznovanja.
Vsem skupaj ob visokih jubilejih voščim vse lepo in vas vabim tudi k bodočemu dobremu sodelovanju. Skupaj zmoremo več.
Mojca Bregar Goričar, ravnateljica OŠ Velika Dolina Foto: Mitja Mladkovič Kolofon
Uredniški odbor: Mojca Bregar Goričar, Zvonka Jarkovič, Edita Krošl, Irena Komočar, Nataša Jenuš Jezikovni pregled: Nataša Jenuš Urejanje in oblikovanje: Vesna Babnik Izdaja: maj 2016 Izdajatelj: Osnovna šola Velika Dolina Število izvodov: 300 Tisk: Antares, Reklamni center, tiskarna, trgovina, Evald Rožman, s. p., Artiče
(Foto: šolski arhiv) 2 maj 2016 »Učiteljica postanem!«
Tri leta po vrnitvi iz izgnanstva, ko so si moji starši začeli ustvarjati dom »od žlice dalje« (tako so vedno govorili), sem v dopolnjenem šestem letu starosti, željna bolj otroške družbe kot učenja, prestopila šolski prag OŠ Velika Dolina. Prilagajanje je bilo naporno, bolj za učiteljico kot zame, zato me je večkrat pošiljala domov, naj pridem naslednje šolsko leto, vendar sem vztrajala in se že v prvem polletju uvrstila med najboljše, tako da sem postala celo »učiteljica« sošolki, ki je razred ponavljala (v tistih časih je več učencev ponavljalo razred). Ni bilo še odločeno, toda iskrica je že začela tleti: »Učiteljica postanem.«
Kot da bi vedela, da bom nekoč poučevala 3. razred, sem že takrat raziskovala šolski okoliš in se v poznih popoldanskih urah vračala domov po različnih poteh. Enkrat me je pot vodila skozi Bregansko selo (danes Slovenska vas), kamor me je zvabila sošolka, hčerka bratranca mojega očeta, ki me je moral potem na kolesu odpeljati domov v Ribnico. Oh, kako grozeče me je iz kota gledala očetova »kneftra«(usnjen čevljarski pas). Včasih učenci nismo poznali zvezkov, pisali smo na lesonitne tablice. Ker je bilo na tablici premalo prostora, pa še brisati je bilo treba, sem komaj čakala, da je mama izpraznila papirnate »škrniclje«, da sem jih popisala in porisala. Nekoč sem si v ta namen naskrivaj prisvojila tudi lističe toaletnega papirja v bližnji gostilni. Do desetega leta starosti sem bila edinka, zato sem se razveselila sestrice, ki mi jo je mama »kupila«, saj štorklja ni gnezdila v našem kraju, kar v gostilni Budič na Čatežu, ker ni vzdržala vožnje na »federvagnu« od Ribnice do Brežic po razdrapani cesti. Sestrici se je kmalu pridružila še »kravca« (čisto prava), čuvati sem morala obe, drugo še med poletnimi počitnicami vseh pet let učiteljišča.
Še vedno mi je žal učiteljičine obleke, ki sem jo poškropila, ko sem med lovljenjem čofotnila v lužo. Ta ista učiteljica mi je postala razredničarka v zadnjih treh razredih nižje gimnazije v Dobovi in je tudi sokriva za moj poklic.
Po pestrem odraščanju sem kot učiteljica razrednega pouka obvezno oziroma po dekretu spet prestopila šolski prag na Veliki Dolini in ga prestopala vseh 35 let do upokojitve. »Prišli boste učit na vas, kjer pozimi diši po zelju in krvavicah,« tako nas je spodbujal naš razrednik na učiteljišču v Celju. Prvo leto mi je bilo dodeljeno poučevanje tretjega razreda v popoldanskem času, biologija v 7. in 8. razredu pa dopoldne, seveda v dotrajanem šolskem poslopju. Spomnim se sramežljivega spogledovanja in nasmihanja učencev 7. razreda pri spolni vzgoji in nadzornikove pohvale za avtoriteto v 8. razredu. Ta razred je namreč obiskoval tudi moj bratranec, ki je v razredu skrbel za mojo čast. Spet drugi bratranec pa me je kar malo užalil, ko me je med poukom vprašal, kdaj bo moja mačka, ki sem jo narisala za na steno v učilnici, polegla, a jaz sem jo imela za tako lep izdelek. Morala sem biti aktivna na več področjih. Tako smo ob novem letu z mladinci že nastopili v igri Ognjeno srce, prvič pa sem se takrat preizkusila tudi v režiji. Ustanovili smo še Društvo prijateljev mladine, katerega vodenje mi je bilo zaupano več let. Na koncu šolskega leta mi je ravnateljica zaupala tudi pevski zbor in nastop na pevski reviji v Brežicah, kjer na poskusu pred nastopom moji pevci nikakor niso mogli ujeti klavirske intonacije, saj so bili navajeni na moj naravni »inštrument«, ki je bil edini na razpolago v šoli na Veliki Dolini − to so bile moje glasilke. Niso nam dovolili nastopati, lahko smo bili le med gledalci. Počutili smo se osramočene, bilo nas je zelo sram, kajti vedeli smo, da smo v bistvu dobri pevci. Srečanja z mojimi nekdanjimi učenci so vedno vesela, posebno pa se nasmejeva z Romanom, ki me je pred nekaj leti spomnil, da je enkrat moral nesti domov staršem nekaj podpisat. Ker mi je naslednji dan prinesel v šolo podpis »Štojs mama«, je moral staršem dati znova v podpis, a se je spet ponovil prejšnji podpis, saj je mamo tako klical in se drugega imena zanjo ni spomnil. Seveda je mamo podpisal kar sam. Vedno sem govorila, da bi bila zopet učiteljica, če bi se znova odločala za poklic, vendar danes nisem več prepričana v to, nočem pa kaliti veselja svoji vnukinji, ki je na tej poti.
Majda Žokalj, nekdanja učenka in učiteljica Ilustraciji: Ana Leskovec, 9. r., Maja Palovšnik, 9. r.
Ko so šolarji hodili peš …
Skozi domače okno lahko vidim, kako današnji šolarji vstopajo v avtobus, ki jih nato popelje na šolski izlet. Kako preprosto in udobno! Ob tem mi misli poletijo v čas na začetku mojega službovanja in prvega izleta. Od takrat je minilo že krepkih 60 let. Učenci 8. razreda in dva učitelja spremljevalca smo se še v jutranjem mraku zbrali ob Savi pri Ribnici. Čolnar nas je prepeljal čez vodo. Z drugega brega reke smo pohiteli po blatni stezi proti Dobovi. Od tu smo se peljali z vlakom do Jesenic na Gorenjskem, tam pa prestopili na drugega, ki je vozil po bohinjski progi. Blizu soteske Vintgar smo izstopili. Vzeli smo pot pod noge in mimo slapa Šum veselo zakorakali po soteski reke Radovne navzgor. Z zanimanjem smo opazovali drzen tok reke, strme stene, globoke tolmune in ribe, ki so švigale med skalami v njih. Po izstopu z Vintgarja smo naše potepanje
tudi nadaljevali peš. Prašna pot do Bleda se je neskončno vlekla, zato smo se vsi razdelili, ko smo že od daleč zagledali otoček sredi vode. In ob obali jezera še čolne! Meni nič, tebi nič smo se naložili v dva čolna in se kar sami za kratek čas zapeljali po jezeru, čeprav smo imeli vesla prvič v rokah. Nismo razmišljali, da se nam lahko pripeti kaj slabega. Ko smo se nato še malo sprehajali ob jezeru, se je dan približal večeru, zato je bilo treba pohiteti, da smo do teme peš prišli v Lesce. V tamkajšnji šoli nas je sprejel ravnatelj in nam odprl šolsko dvorano. Utrujeni od dolge poti smo polegli po golih tleh ter kar brez večerje zaspali. Naslednje jutro smo se zgodaj zbudili, si otepli prah in se napotili do železniške postaje. Iz Lesc smo se z vlakom odpeljali v Ljubljano, kjer so nas že čakali učenci 4. razreda naše šole. Skupaj smo se nato sprehodili do lutkovnega gledališča, kjer nas je navdušila predstava Žogica Nogica. Pred nami je bila vrnitev domov. Koraki do železniške postaje. Kilometri železniške proge, po kateri je naše vagone vlekla parna lokomotiva od Ljubljane do Sutle. Spet koraki do Save, kratka vožnja z brodom čez reko. Potem pa nas je, utrujene in lačne, do doma čakalo še na tisoče korakov.
Vida Godec, nekdanja učiteljica Ilustracija: Tjaša Aleksandra Komočar, 5. r.
Povabili so me, da ob obeleževanju stošestdesete obletnice osnovnega šolstva na Veliki Dolini ta dogodek popestrim s kakšnim pripetljajem, vezanim na čas mojega službovanja na OŠ Velika Dolina. 160 let je veliko let; je 160 generacij učencev, ki so v šoli pridobili veljavno osnovnošolsko izobrazbo; je več kot 160 učiteljic in učiteljev, ravnateljic in ravnateljev, ki smo jim pri tem pomagali; je veliko držav in sistemov, ki so se v tem času zamenjali; je veliko problemov, ki jih je bilo potrebno v tem času razrešiti, tudi prostorskih. Šola je z delom začela v mežnariji, kasneje je dobila hišo pri cerkvi, prostore v gradu Mokrice, leta 1965 se je preselila v novo stavbo, ki je dobila prizidek leta 1983, bila obnovljena in dograjena s telovadnico leta 1997 ter energetsko sanirana v letu 2015. V obdobju ene desetine obstoja šolstva na Veliki Dolini, od leta 1994 do leta 2010, sem se s prijetnimi (učenke, učenci, starši, sodelavke, sodelavci) in malo manj prijetnimi dogodki (pogoji dela, »oblast«) srečal tudi sam, saj sem bil v tem času ravnatelj šole. To je bil tudi čas intenzivnih priprav in izvedbe izgradnje telovadnice ter obnovitve in dograditve šolske stavbe. Tokrat ne bom pripovedoval o skorajda čudežni, danes nedoumljivi hitrosti del, ki smo jih začeli s položitvijo temeljnega kamna 11. aprila 1997 3 maj 2016 in zaključili s pridobitvijo uporabnega dovoljenja 1. septembra istega leta; ne bom se zahvaljeval našemu hišniku Francu, s katerim sva tiste mesece večino časa (tudi dopust) preživela na šoli; ne bom se zahvaljeval takratnim učenkam in učencem ter sodelavkam in sodelavcem, ki so se uspeli uspešno prilagoditi spremenjenim pogojem dela ob neprekinjenim razstreljevanju in drugem ropotanju, ob dovažanju in odvažanju gradbenega materiala, ob delu različnih strojev in neprestanem zmanjševanju prostora; tudi se ne bom zahvaljeval pevcem naših Slavčkov, ki so nam nesebično priskočili na pomoč pri selitvi šolskega pohištva; prav tako ne mislim pisati o razumevanju težav s strani staršev in »krajevnih faktorjev«. Vse to in še kaj bo potrebno nekoč opraviti. Tokrat mislim omeniti le en dogodek, ki sem ga doživel na uradni zadnji dan te investicije in ki povzema vse tisto, kar sem navajal. Gradbena dela je pridobilo GP Posavje in jih izvajalo večinoma z zunanjimi izvajalci in s približno dvajsetimi svojimi delavci. Gradbišče je vodil g. Janko, preddelavec pa je bil g. Mile, mož visoke in močne postave, doma iz Republike Bosne in Hercegovine. Z obema sem dobro sodeloval. Ko se je gradnja bližala koncu, česar od zunaj ni bilo videti, je g. Mile začel izgubljati zaupanje v verjetnost doseganja rokov, to je v zaključek vseh del do začetka novega šolskega leta. Situacija je počasi postajala eksplozivna, zato se je vodja gradbišča odločil in premestil g. Mileta na drugo gradbišče, sam pa je prevzel tudi njegovo delo. 1. september se je bližal, na gradbišču je bilo vse več delavcev, v petek, 30. avgusta, okrog 200. Izvajala so se zaključna dela, zamudniki so montirali opremo, vnašalo se je pohištvo, čistilni servis je začel čistiti telovadnico in se počasi širil proti ostalim prostorom, pohištvo in opremo za učilnico pouka kemije in biologije so vnašali po požarnih stopnicah in takrat tudi jaz nisem več vzdržal in sem odšel domov. Naslednji dan je bila sobota in potem nedelja, za ponedeljek, 1. septembra, pa je bil ob 9. uri sklican sestanek komisije za tehnični prevzem šolske stavbe in telovadnice. Okoli osme ure sem se pripeljal pred šolo, dan je bil lep in tudi okoli šole je bilo vse kar v redu. Proti vhodu sem se odpravil s sprednje strani, od zadnje, kjer je imelo gradbeno podjetje poslovne prostore, pa sta prišla gospoda Janko in Mile. Pozdravili smo se in odšli skupaj skozi garderobo v avlo. Ko smo vstopili, se je g. Mile resnično zelo presenečeno razgledal po prostoru in, kot da ne bi verjel temu, kar je videl, rekel: »E, pa
Tej pripombi smo se vsi trije nasmejali, v nadaljevanju dneva pa smo gradnjo resnično zaključili (»završili«), saj je pregled in tehnični prevzem šolske stavbe s telovadnico potekal brez težav. Tako sem lahko le z enodnevno zamudo učenke, učence ter delavke in delavce šole sprejel v novi šolski avli in napovedal začetek novega šolskega leta 1997/98. Šolsko stavbo in telovadnico je na svečani prireditvi ob praznovanju občine Brežice predal namenu predsednik države g. Milan Kučan 25. oktobra 1997.
Florijan Bergant, nekdanji ravnatelj
Z lojtrnikom na festival Prva povojna generacija osnovnošolcev, v katero spadam tudi sama, bi imela nedvomno veliko povedati o tedanji učilni zidani. Meni je od obilice prijetnih dogodivščin iz šolskih klopi ostal v najlepšem spominu festival šolskih pevskih zborov v brežiškem gradu, ki smo se ga udeležili tudi učenci takratne velikodolinske šole.
Naša zborovodkinja, gospa Rožičeva, nas je kar lep čas z veliko vnemo pripravljala na pomemben nastop. Med našim prepevanjem je pogosto odprla vsa okna v učilnici in nas šla poslušat na Klemenčičev vrt, da bi ugotovila, če slučajno kdo ne »zveni vstran«. Tisto davno majsko nedeljo smo se pevke in pevci že rano zjutraj zbrali pred šolo in čakali na prevoz, ki ni bil kar tako. S Ciglarjeve domačije se je namreč pripeljal po nas gospodar Jože z dolgim lojtrskim vozom. Naš drugi prevoznik je bil Žrličev Edo in tudi on je pripravil lojtrnik za nas. Kako smo se ju razveselili! Polni veselih pričakovanj smo hitro poskakali na sedeže ─ to so bile pravzaprav deske, postavljene na stranice vozov. Naša voznika pa: »Džija!« in že sta vozili drdrali po makadamski cesti proti Brežicam. Spomnim se, da smo nastopili v Viteški dvorani Posavskega muzeja in med drugimi zapeli tudi pesem Tam, kjer teče bistra Zilja. Naša učiteljica nas je po nastopu pohvalila, na kar smo bili izredno ponosni. Sledila je malica, ki je pravzaprav sploh nismo pričakovali. Vsak je dobil skodelo gostega ričeta in kos črnega kruha, s katerim smo zajemali enolončnico, saj žlic ni bilo. Morda zveni danes skromno, a v tistem času smo neskončno uživali. Za nekaj hipov smo smeli celo skočiti še v bližnjo slaščičarno na sladoled in že nas je čakala pot nazaj domov. Srečni smo se s prijaznima prevoznikoma peljali proti domu in vso pot ni manjkalo prešernega petja, smeha in sproščenega klepeta. Zares nepozaben spomin iz mojega brezskrbnega otroštva!
Olga Strižič Vugrin, nekdanja učenka
Udarec v nos
Bilo je v letošnjem, 7. razredu. Bila je 2. ura matematike. Sošolki Tanji je začela teči kri iz nosa. Tanja ima s tem težave. Ko ji je tekla kri, je Barbara rekla, da njej ni še nikoli v življenju tekla kri iz nosa. Tudi meni še ni nikoli, zato sem povedal enako kot Barbara. Učiteljica je Tanji rekla, naj si da moker obkladek na vrat in robček na nos, da ne bo tekla kri povsod po tleh. Naslednjo uro smo imeli športno vzgojo. To je bila tretja ura. Izpolnjevali smo športno vzgojni karton. Delali smo trebušnjake. Tekmovali smo, koliko trebušnjakov naredimo v eni minuti. Naredil sem jih 62, kar je bilo največ v razredu. Medtem ko so nekateri delali trebušnjake, smo drugi igrali nogomet. V skupini sem bil z Barbaro, Alenom, Žigo, Michelle in Janom. Igral sem proti Leonu, Tanji, Latoji, Tinkari, Aleksandru in Simonu, ki je moj najboljši prijatelj v razredu. Med igro sem dobil žogo. Podal mi jo je Žiga. Žogo sem sprejel in jo povedel naprej tri korake, Simon pa me je napadel, saj mi je hotel vzeti žogo. Preigral sem ga in žogo
porinil mimo njega. Hotel sem teči naprej, vendar se je Simon pred menoj ustavil, jaz pa sem, ker tega nisem pričakoval, tekel naprej in se z nosom zaletel v Simonovo ramo. Padel sem na tla in za trenutek se mi je zdelo, da sem zaspal. Zaspal sem in se v trenutku zbudil. Najprej so vsi mislili, da se spet samo pretvarjam, da me nekaj boli, vendar ko sem nekaj časa ležal na tleh, so vsi pritekli k meni. Barbara me je vprašala, ali je z mano vse v redu. Prijel sem se za nos in na dlani videl čisto malo krvi. Barbara je rekla, da je vse v redu in da mi ne teče veliko krvi. Toda ko sem vstal, mi je kri začela teči iz nosa tako zelo, da je v bilo moje krvi povsod od telovadnice do garderobe, saj sem hitro tekel, da sem si v garderobi lahko dal robček na nos in moker obkladek na vrat, kar sem izvedel prejšnjo uro pri matematiki, ko je to rekla učiteljica Tanji. Ko mi je kri nehala teči, sem skupaj s sošolci počistil kri na tleh. Simon se mi je opravičil, saj sem se zaletel v njega, jaz pa sem mu rekel, da ni ničesar kriv, ampak sem si kriv sam, saj mi je on hotel samo vzeti žogo, jaz pa sem se sam zaletel v njega. Ta dogodek mi bo za vedno ostal v spominu zaradi tega, ker sem, preden se mi je to zgodilo, omenil, da se mi kaj takega še nikoli ni zgodilo. Od časa, ko sem rekel, da mi še nikoli ni tekla kri iz nosa, pa do tega, da sem prvič doživel tako krvavitev, je minilo samo pol ure.
Jakob Črpič, 7. r. Moral sem klečati v kotu … Leta 1940 sem jeseni šel v 1. razred Osnovne šole Velika Dolina. Prvi dnevi niso bili prijetni, ker se nismo poznali, toda kmalu sem imel veliko prijateljev. V učitelju sem videl velikega in pametnega moža. Rad sem ga poslušal in ga spoštoval. Ob koncu prvega razreda sem bil vesel in srečen, ker sem znal pisati, čitati in računati. V jeseni, ko sem bil v drugem razredu, so nas nemški vojaki izgnali v Nemčijo. Tam so nas nemški učitelji učili njihovega jezika, pisati in računati. Tudi nemške pesmi smo se učili, katere, še sedaj vem. Zlasti mi je v spominu njihova himna. »Lagerfirer« me je vprašal, ali jo znam, in ker mi ni šla gladko, sem moral iti v njegovo pisarno in v kotu klečati na drveh. Po eni uri mi je rekel, naj zapojem himno, in sem jo, pa še sedaj bi jo lahko. Ko smo se vrnili iz Nemčije, sem na Veliki Dolini nadaljeval v tretjem razredu. Pozimi je bilo to nerodno, ker smo z mokrimi čevlji prišli v šolo in nas je zeblo. Med odmorom me je to veselilo, ker smo se kepali, valjali po snegu. Za malico nas je večina imela poleti sveže,
pozimi pa posušeno sadje. Ko sem končal četrti razred, je učitelj rekel očetu, da sem sposoben nadaljevati šolanje v Brežicah. Toda to je bilo neizvedljivo, ker kolesa nismo imeli, pešpot pa je bila nemogoča, ker je bilo predaleč. Ata mi je rekel, da bom kmet in da imam za to dovolj šole. To mi ni bilo po volji, ker sem rad hodil v šolo. Potem sem bil pastir, tudi pri drugih delih sem pomagal, pa veliko knjig sem prečital.
Ivan Kvartuh, nekdanji učenec
4 maj 2016 Download 396.58 Kb. Do'stlaringiz bilan baham: 
|