Himna OŠ Velika Dolina

Vzgojni prijemi nekoč 

 

 

Okoli leta 1950 so bili odnosi učiteljev in 

učencev zelo drugačni kot danes. Permisivna 

vzgoja in napačno dojemanje pravic otrok/

učencev zadnja desetletja je pripeljalo te 

odnose v drugo skrajnost, ko se mnogi 

učenci, žal tudi njihovi starši, obnašajo do 

mentorjev skrajno arogantno. 

 

 

Tisto leto je nekdo od učencev potisnil v 

roke, danes bi dejali učencu s posebnimi 

potrebami, pasjo bombico in mu dejal, naj jo 

vrže pred učiteljico. Na nesrečo je bila 

učiteljica žena zelo strogega ravnatelja. 

Ta je odreagiral tudi za tiste čase zelo strogo, 

saj je na hrbtu nesrečnega učenca zlomil 

debel leseni meter, ki smo ga uporabljali pri 

pouku. 

 

Ivan Bogovčič, 

nekdanji učenec 

Ilustracija: Alen Matić, 7. r.  

 

 

»Takoj v akcijo!« 

 

 

Junija 1967. leta sem maturiral na 

novomeškem učiteljišču. Kot štipendistu 

Občine Brežice so mi določili, da bo moje 

prvo službeno mesto v osnovni šoli na Veliki 

Dolini. Po pravici moram povedati, da sem bil 

nad določitvijo kraja mojega prvega 

delovnega mesta nekoliko presenečen. Ta 

kraj in ljudje v njem so mi bili do tedaj 

povsem neznani. Vse, kar sem vedel o tem 

kraju, je bilo to, da leži na povsem vzhodnem 

delu občine, ob meji z Republiko Hrvaško. 

Tudi ljudi iz tega kraja nisem poznal. Tako 

sem si teden dni pred uradnim nastopom 

službe šel neposredno ogledat kraj mojega 

prvega službovanja in objekt, v katerem bom 

poučeval. 

Ob mojem prvem prihodu v šolo v njej ni bilo 

nikogar. Bile so namreč še počitnice. Zato 

sem si lahko v miru od zunaj ogledal šolsko 

stavbo in njeno okolico. Sama stavba me je 

takrat bolj spominjala na gospodarsko 

proizvodni objekt kot pa na šolo. Na to je še 

zlasti spominjal visok dimnik iz centralne 

kotlovnice. Skozi okno sem v kletnih 

prostorih videl delavnico in opremo za 

potrebe poučevanja tehničnega pouka. Takoj 

sem opazil, da so materialne podlage za to 

poučevanje dobre. Nato sem si ogledal še 

zunanjost šole in njeno okolico. Takoj sem 

opazil, da so zunanje površine, namenjene 

poučevanju telesne vzgoje, izredno skromne. 

Na vzhodni strani šole je bila travnata 

površina, ki naj bi učencem služila kot 

igrišče. Bila je neravna in je na spodnji strani 

strmo padala proti krajevni cesti. Na tej strani 

šolskega objekta sem v notranjosti stavbe 

opazil tudi večji atrijski prostor. Na tleh je bilo 

nekaj telovadnih blazin, zato sem zaključil, 

da je ta prostor najbrž namenjen telesni 

vzgoji v zimskem obdobju in ob neustreznih 

vremenskih razmerah. 

Na šoli sem se ponovno oglasil 5. novembra 

1967, ko je bil prvi šolski dan novega 

šolskega leta. V šoli me je takrat sprejel 

ravnatelj Janez Volčanšek. Dajal je vtis 

izredno prijetnega človeka in prijetnega 

sogovornika. Sprejel me je v svoji pisarni, 

mi na kratko predstavil šolo in stopnjo 

opremljenosti za poučevanje posameznih 

predmetov. Na koncu me je tudi povprašal, 

kako sem zadovoljen s pogoji dela za 

predmete, ki jih bom poučeval. Povedal 

sem, da so pogoji za poučevanje tehnične 

vzgoje dobri, da pa so pogoji za poučevanje 

telesne vzgoje bolj skromni. Povedal sem 

mu, da sem za izboljšanje pogojev dela 

pripravljen tudi sam veliko prispevati. 

»Nobenega problema ni,« je dejal. »Poveži 

se z Jožetom Šumlajem in pripravita 

predlog ureditve zunanjih površin za 

potrebe poučevanja telesne vzgoje. Vidva 

organizirajta delo, ki ga bomo lahko sami 

opravili, jaz pa bom poskrbel za potreben 

denar.« 

V tednu dni sva pripravila osnutek skice in 

ga predložila ravnatelju, ki ga je po dodatnih 

pojasnilih v celoti sprejel. Na koncu nama je 

še naročil: »Takoj v akcijo!« 

S tem predlogom sem seznanil tudi učence 

višjih razredov in jih prosil za pomoč in 

sodelovanje. Presenetili so me s svojo 

navdušenostjo nad projektom ureditve in s 

svojo pripravljenostjo za sodelovanje pri 

delu, ki ga bomo lahko opravili sami. 

V dveh mesecih smo pripravili makadamsko 

podlago za rokometno igrišče, atletsko 

stezo, jamo za skok v daljino in višino ter 

metališče za kroglo. 

29. novembra 1967. leta je bilo igrišče za 

rokomet že prevlečeno z asfaltno prevleko, 

prostor za atletske discipline pa prevlečen s 

fino peščeno plastjo. 

Stvaritev teh objektov je bila nepozaben 

dogodek za šolo, kraj in številne učence, ki 

so dobili povsem nove pogoje za delo. 

Na teh površinah se je v prostem času ter 

ob sobotah in nedeljah zbirala velika 

množica mladih, ki so tu zdravo in družabno 

preživljali svoj prosti čas. Tudi uspešnost 

naših učencev na športnem področju se je 

izjemno dvignila. Naši učenci so začeli 

posegati po visokih občinskih, okrajnih in 

celo državnih priznanjih. Naj se tokrat 

spomnim le nekaterih uspešnih učencev, 

športnikov naše šole: atletinje – Olga 

Gajski, Verica Gajski, Marica Gajski, Vesna 

Koletič, Tilka Vogrin, Rozika Barkovič; atleti 

– Željko Štojs, Vlado Mohorčič, Jože 

Barkovič, Alojz Rostohar in številni drugi. 

Danes, ko ponovno gledam to šolsko 

poslopje in njegovo okolico, se le-to ne da 

primerjati s podobo izpred petih desetletij. 

Vse je bogatejše, lepše, boljše. 

Upam, da bodo tudi rezultati učencev, ki 

bodo deležni novih pridobitev, temu 

primerni. Tudi ta generacija naj se čez 

petdeset let spominja tega časa s takšnimi 

občutki, kot se mi spominjamo dogodkov 

izpred petdesetih let. 

 

Stanislav Zlobko, 

nekdanji učitelj 

 

 

Fantje so se igrali, da so  

opice 

 

 

Zgodilo se je v 6. razredu, ko smo šli s 

sošolci in sošolkami šolo v naravi. Zelo sem 

se imela lepo, ampak najlepše je bilo zadnji 

večer, katerega bom sedaj malo opisala. 

Ko smo povečerjali, so nam učiteljice 

povedale, da bomo imeli zabavo. Vsaka 

soba je morala pripraviti svojo točko. Naša 

soba ni imela nobene posebne točke. 

 

Punce smo pele in ob tem plesale. Res je bilo 

zabavno, saj so druge sobe pripravile 

smešne plesne korake in podobno. Seveda 

pa tam nismo bili sami, ampak še učenci 

druge šole, s katerimi smo se hitro 

spoprijateljili. 

Ko smo vsi predstavili svoje točke, je sledila 

skupna zabava. Plesali smo, peli, 

pripovedovali šale. Res smo se imeli zelo 

lepo. 

Kmalu je nastopil čas za spanje. Odšli smo v 

svoje sobe. Vse luči so ugasnile, ko smo 

punce v sobi nad našo slišale ropotanje. Bili 

so fantje iz druge šole. Ropotali so in skakali, 

da nismo mogle spati. Nobena ni vedela, kaj 

počnejo, zato smo si izmišljale zgodbice, kaj 

bi lahko delali. Vse zgodbice so bile smešne. 

Najbolj smešno pa je bilo, ko je ena od punc 

vzela metlo in z njo začela udarjati po stropu, 

ker smo želele spati. Seveda ni nič 

pomagalo, ampak je bilo še slabše, saj je v 

našo sobo prišla učiteljica in videla, kaj 

počnemo. Zelo je bila jezna. Povedale smo ji, 

kaj se dogaja. Takoj je šla do tistih fantov, ki 

so bili zelo kregani. Izvedele smo, da nobena 

naša zgodbica o tem, kaj naj bi počeli, ni bila 

pravilna, saj so fantje premaknili postelje, 

skakali z ene na drugo in se igrali, da so 

opice. Vse smo se smejale. Bilo je zelo 

zanimivo in to mi bo ostalo za vedno v 

spominu. 

 

Tadeja Kuhar, 

9. r. 

 

 

Spomin na Pavlihove dogodivščine 

 

 

V stari šoli je delovalo več krožkov, tudi 

lutkovni. Učenci so izdelovali ročne lutke in 

ostale pripomočke za razne lutkovne igrice. 

Med zanimivimi je bila predstava o Pavlihi. 

Z lutkovno igrico Pavlihove dogodivščine smo 

se odpeljali gostovat v OŠ Veliki Podlog. 

Nismo se odpeljali s kombijem, ker ga stara 

šola ni imela. Zato smo vse rekvizite in 

lutkarje naložili na prevozno sredstvo lojtrni 

voz, sosed Edo je zapregel konja in smo se 

vsi skupaj veselo odpeljali. 

 

Srečno smo prispeli do cilja, kjer so nas 

navdušeno sprejeli. Po uspešno prikazanih 

Pavlihovih dogodivščinah smo se družili z 

učenci in učitelji na šoli. Po pogostitvi smo se 

na lojtrnem vozu veseli srečno vrnili domov. 

 

Ivanka Klemenčič, 

nekdanja ravnateljica in učiteljica 

Ilustracija: Angela Novosel, 6. r. 

 

 

5 

maj 2016 

Šola v času 2. svetovne vojne 

 

 

Sem Anica Komočar, rojena Bukovinski. Luč 

sveta sem zagledala 26. 4. 1931 na domu 

svojih staršev v Ribnici 1, kjer živim še 

danes. Imeli smo majhno kmetijo, na kateri 

smo pridelali osnovno hrano za preživetje. 

Leta 1938 sem prestopila prag šole na Veliki 

Dolini. Bila je to nekdanja stara šola v 

Kraljevini Jugoslaviji, na čelu katere je bil 

kralj Peter II. Karađorđević. 

Šola je imela štiri učilnice, v katere smo 

vstopali z večjega hodnika. Iz njega so vodila 

vrata v prizidana stranišča, na levi za deklice, 

na desni za dečke. Iz stranišč, ki so bila 

slabo čiščena, se je širil neznosen smrad tudi 

na hodnik. Zaradi tega se je na steni kmalu 

pojavil napis: »Preljubi ti kristjan, seri v 

luknjo, ne na stran. Saj je luknja dost' velika, 

samo tvoja rit ni, kot se šika.« Kdo je bil avtor 

tega grafita, nismo vedeli. 

Moja prva učiteljica je bila Elvira Dolinar. Bila 

je dobra ženska, ki se je znala približati 

prvošolcem.

 

Učila nas je lepih pesmic ob 

spremljavi gosli. Ko sem bila v tretjem 

razredu, nas je učila Marija Vidmar, ki je bila 

bolj stroga. Pri njej smo večkrat dobili s šibo 

po prstih. Ker nas je bila večina revnih, smo v 

šolo hodili bosi. Revščini sta botrovala 

brezposelnost in slabe gospodarske 

razmere. Malico smo si nosili od doma, 

največkrat je bila to rezina kruha in za 

priboljšek kakšno jabolko.

 

Leto 1941 nam je usodno spremenilo 

življenje. Meseca aprila je okupator zasedel 

naše kraje, zato nismo dokončali 3. razreda. 

V začetku novembra je nemška oblast 

izselila naše ljudi v taborišča v Nemčiji in ob 

obmejnem pasu naselila kočevarje. Naša 

stara mama je bila zaradi bolezni priklenjena 

na posteljo. Tako smo še z nekaj družinami, 

ki so oskrbovale živino, dokler ni bilo 

priseljencev, ostali doma. Brat France in jaz 

sva od februarja 1942 dalje obiskovala 

nemško šolo na Veliki Dolini (Weitental). Bilo 

nam je težko, ker je pouk od vsega začetka 

potekal samo v nemščini. Slovenskih otrok 

nas je bilo samo 15, kočevarjev pa 70. Na 

začetku smo se gledali postrani, tudi skregali 

smo se in stepli. Sčasoma pa smo se 

navadili drug na drugega in postali prijatelji. 

Naš prvi učitelj je bil Josef Dorner, ki so ga 

kmalu vpoklicali v vojsko. Nasledil ga je mlad 

kočevar Ludwig Kren, začetnik, to mu je bila 

prva služba. Letos bo dopolnil 96 let, živi v 

Avstriji. Bil je precej natančen in morali smo 

ga ubogati, vendar zelo pravičen, saj ni delal 

nobenih razlik med nami in kočevarji. Na 

Veliki Dolini je bil dve leti, potem so tudi 

njega vpoklicali v vojsko. 

Ponovne stike z njim smo navezali dokaj 

pozno, ker so bile posledice vojne morije še 

dolga leta neprijetne za obe strani. Kasneje 

nas je večkrat obiskal in še vedno si 

dopisujeva – zdaj v slovenščini, čeprav je kot 

učitelj v šoli z nami govoril izključno nemško.  

Naša zadnja nemška učiteljica je bila Adi 

Gruber, po vojni nisem več slišala zanjo. 

Čeprav od začetka nismo prijateljevali s 

kočevarji, so se sčasoma spletle med nami 

trdnejše vezi. Sama sem še vedno v stiku z 

eno od sester Högler, ki živi v Ameriki. Z njo 

si dopisujem v nemščini, ki sem se je naučila 

med vojno. 

Naj opišem še nekaj dogodkov iz šole. Veliko 

smo se učili, precej je bilo telesne vzgoje, 

obdelovali smo tudi vrt, kjer je bila posejana 

zelenjava. Ko je bila pripeljana kurjava, smo 

morali znositi drva v klet. Neko popoldne smo 

bili prav pri tem opravilu, ko nam je v oči 

padlo hruškovo drevesce, bogato obloženo z 

mamljivimi sadeži. Večji del teh je končal v 

naših želodcih. Ko je to videl g. Kren, se je 

neznansko razjezil. Za kazen smo bili zaprti 

 

do poznega večera in večkrat smo morali 

 

napisati neko šolsko čtivo. 

Ker takrat ni bilo avtomobilov, je imel g. 

Kren kolo. Z njim je moral večkrat v Brežice 

po službenih opravkih. Na eni od teh voženj 

ga je v ovinku proti Novi vasi na posuti cesti 

spodneslo. Padel je in se potolkel. Bil je ves 

popraskan in imel je potolčena kolena in 

komolce. Naslednji dan smo si ga pri pouku 

malo privoščili. Ko je bil obrnjen proti tabli, 

smo se hihitali, ko se je obrnil k nam, pa 

smo bili smrtno resnih obrazov. Otroška 

nagajivost pač ne pozna meja! 

Še en dogodek mi je ostal v nepozabnem 

spominu. Nad Brezjem in Ponikvo so se že 

zadrževali partizani, ki so občasno napadali 

bližnje vasi. Med enim od teh napadov so 

ubili kočevarja Königa z Velike Doline in 

nekoga z Rajca, ne spomnim se njegovega 

imena. Naslednji dan so trupli pripeljali v 

šolo. Ležali sta v enem od razredov, pokriti 

s smrekovimi vejami. Takrat še ni bilo 

pogrebne službe, zato je bilo treba počakati, 

da so zanju izdelali krsti. Ta dogodek me je 

močno prizadel. 

Po osvoboditvi leta 1945 nisem bila več 

šoloobvezna, zato sem ostala doma. 

Kasneje nas je nekaj obiskovalo tečaj, ki ga 

je vodil učitelj Peter Jankovič. Tako so mi 

priznali le štiri razrede osnovne šole, 

nemške niso upoštevali. 

To je bilo nekaj utrinkov in doživetij iz mojih 

šolskih let. Kljub težkim vojnim časom smo 

ostali pokončni, le brezskrbno otroštvo nam 

je bilo ukradeno. 

 

Anica Komočar, 

nekdanja učenka 

 

 

»Ugotovila sem, da »tršica« 

nima pojma.« 

 

 

Ne bomo pozabili. Nikoli. Solznih oči si 

obljubimo, da se še vidimo. Bilo nam je 

prelepo. To smo vedeli že takrat. 

Presenečene »tršice« so gledale naše 

solze. In ponosen razrednik. Naš Šumlaj. 

On je vedel, zakaj. Pogrešali se bomo. Bilo 

je to slovo od nežnih otroških let, ki smo jih 

preživeli v tem hramu učenosti, v naši šoli 

na Dol'nah. To so lepi spomini, ki jih nežno 

čuvamo že več kot štirideset let. 

To so bili drugačni časi. Mi se še nismo, kot 

današnji otroci, rodili z opravljeno maturo. 

Bili smo, milo rečeno, nevedni. Pa vseeno 

radovedni. In ko smo nekoč, v enem od 

nižjih razredov, nekega popoldneva (takrat 

smo nižji razredi pouk obiskovali popoldan) 

»tršico« vprašali o trajanju nosečnosti in o 

dojenčkih nasploh, nam je ona enostavno 

razložila, da mamica pod srčkom nosi 

otroka devet mesecev. Bila je to zelo 

zanimiva tema. Nas so bile same oči in 

ušesa. Le jaz sem glasno protestirala. Baje 

je že takrat moja morala biti zadnja. Sem 

pač že znala izračunati, da je od poroke 

mojih staršev do mojega rojstva minilo le 

šest mesecev. Tako sem ugotovila, da 

»tršica« nima pojma in ves razred se je 

strinjal z mano. 

Naslednji dan je morala mama na sestanek 

v šolo. »Tršica« je napisala v zvezek, da 

motim pouk. A nihče mi ni povedal, pa tudi 

mama ne, da pogoj za začetek nosečnosti 

ni poroka, ampak nekaj drugega. Ko se je 

mama vrnila iz šole, me je prosila, naj v 

bodoče o teh stvareh ne sprašujem in da 

bom že vse razumela, ko bom velika. Od 

takrat smo bili vsi v razredu prepričani, da 

sem nedonošenček. In še dolgo smo bili 

nevedni. 

Danes se smejimo. Tem spominom. Ko se 

srečamo. In mi se radi srečamo. In takrat se 

 

spomnimo teh lepih dni, naših »tršic«, 

našega Šumlaja. Spomnimo se naše šole.  

Na Dol'nah. 

 

Irena Bogovčič, 

nekdanja učenka 

 

 

Šola iz fižola 

 

 

Zakaj tako? Ker smo vsakokrat, ko nas je kdo 

vprašal, kako je v šoli, odgovorili: »Ah, šola iz 

fižola …« To je lahko pomenilo marsikaj – 

največkrat pa – je nujno zlo, ki se mu ni 

mogoče izogniti. 

Če se danes vprašam, kaj mi je pomenila 

osnovna šola, lahko o njej govorim le s 

prijetne plati. Najbrž se vsi ne boste strinjali z 

mano, a moje počutje v šoli je bilo odlično – 

nič skrbi, skoraj nič učenja, zelo rada sem 

prebirala knjige, sošolci in sošolke so bili 

odlična družba, učitelji so se trudili in nam 

odkrivali svet s popolnoma druge plati, kot 

smo ga videli doma. Skratka, zame je bila 

šola posvečen kraj, ki me je navduševal in 

bogatil. 

Pa naj se vrnem v tiste lepe, brezskrbne 

čase, ko sem s svojimi sošolkami in sošolci 

obiskovala osnovno šolo na Veliki Dolini. Na 

te ljudi me vežejo čudoviti spomini, z 

nekaterimi sem v prijateljskih stikih še danes, 

čeprav je od naše valete minilo že 47 let. 

Smo generacija »iz pedeset i neke«, kot je v 

svoji pesmi zapisal Đorđe Balašević. 

Obiskovali smo torej še staro šolo, ki je stala 

sredi Velike Doline. Danes stare stavbe ni 

več, čeprav je dolga leta kljubovala zobu 

časa. Če dobro pomislim, je pravi čudež, da 

se je ohranila toliko let, saj je že v času 

našega šolanja izgubila ves svoj sijaj. Glede 

na to, da je bila predvidena gradnja nove 

šole, vanjo niso vlagali prav nič. Hišnik je 

samo za silo popravljal, kar je bilo nujno 

potrebno, sicer pa smo vsi čakali na selitev v 

novo stavbo. Ta seveda ni prišla tako hitro, 

zato se je bilo treba znajti, kakor so vedeli in 

znali. 

V šolo smo hodili od blizu in daleč peš, o 

kakšnem avtobusu, kombiju, organiziranem 

prevozu ni bilo ne duha ne sluha. Tudi ni bilo 

asfalta, da ne izgubljam besed o pločniku, ki 

ga še danes ob tej poti ni. Lahko pa se 

pohvalimo, da smo pot v šolo in domov 

doživljali kot pravo malo enajsto šolo, ki je 

bila nadvse zabavna in poučna, čeprav se ni 

dogajala pod mostom. Na tej poti smo počeli 

marsikaj – igrali smo se različne igre, plezali 

po drevesih, prepisovali domače naloge, našli 

prve zvončke, ki so zacveteli spomladi, 

rabutali prve češnje, skakali po lužah, se po 

potrebi stepli, si zaupali, kdo je komu všeč in 

ušpičili mnoge neumnosti (ne bi pisala o njih, 

ker niso ravno vzgojne). 

Za začetek pouka je obstajal natančno 

določen obred. Dežurni učenec se je moral 

ob učiteljevem prihodu v razred postaviti pred 

tablo, kjer nas je pozdravil z besedami: »Za 

domovino …« in mi smo v zboru morali 

odgovoriti: » … s Titom naprej!« Potem smo 

zapeli kakšno pesem, največkrat domoljubno. 

Ko nam je učitelj/ica dovolil/a, smo lahko 

sedli in pouk se je začel. Ja, še to. Učitelji 

niso bili učitelji, ampak tovariši in tovarišice. 

Učilnice smo kljub njihovi starosti čuvali, 

kolikor se da. V njih so bile prastare šolske 

klopi z luknjami za črnilnike, zaznamovane z 

zapisi preteklih generacij, še vedno jih lahko 

vidite v kakšnem muzeju. V vsaki izmed njih 

je bila nad tablo podoba Josipa Broza Tita. 

Med odmori nismo smeli biti notri, ampak 

smo jih preživljali v avli ali zunaj. Za red so 

skrbeli dežurni učitelji. Nekateri med njimi so 

bili zelo strogi in smo se jih na moč bali, drugi 

so bili bolj razumevajoči in te smo seveda 

 

6 

maj 2016 

prinašali naokoli. 

Vsako jutro, ko smo pripešačili do šole, smo 

že od daleč zavohali, kaj kuharica Micika s 

svojo ekipo pripravlja za malico. Ja, prav ste 

prebrali – vsak dan smo imeli toplo malico, 

skoraj kosilo. V loncu se je največkrat znašla 

pristna domača hrana. Zanjo so med drugim 

poskrbeli vsako jesen s pobiranjem pridelkov 

od hiše do hiše, nekaj pa je zraslo na 

šolskem vrtu, za katerega smo skrbeli tudi 

učenci, seveda pod budnim očesom učiteljev. 

Vrt je bil za nas prava pokora, mejil je 

namreč na šolsko dvorišče. Lahko si 

predstavljate, koliko hrupa je nastalo, ko se 

je žoga med igro nenadoma znašla sredi 

grede s solato. 

Na šolskem dvorišču smo preživljali odmore 

in imeli telovadbo, saj smo o telovadnici 

lahko le sanjali. Celo nova šola je bila 

zgrajena brez nje. Ob lepem vremenu se je 

seveda izšlo, težje je bilo v deževnih dneh in 

pozimi. Takrat smo pomahali z rokami in 

naredili nekaj počepov kar v učilnici. Ne 

znam si predstavljati, kaj bi se zgodilo danes, 

če bi učitelj telovadbe otroke spravil na sneg, 

kjer bi se kepali, sankali in valjali, potem pa 

vsi premočeni prišli domov. Najbrž bi lahko 

predčasno zaključil svojo pedagoško kariero. 

Ampak takrat so bili drugi časi … 

Zaradi prostorske stiske v matični šoli smo 

imeli ločeno učilnico v Mokricah. Ko smo 

obiskovali četrti razred, je ta postala naša 

šola. Za učence iz »gurejih« krajev so bile 

Mokrice daleč, za nas iz »dulejih« pa je bilo 

to ugodno. Naša tovarišica Zofka se je vsako 

jutro s kolesom pripeljala do lipe, kjer se 

cesta začne vzpenjati navkreber. Tam smo jo 

že pričakali mi, ki smo prevzeli njeno kolo in 

ga potiskali do šole. Tovarišica Zofka je bila 

dosledna in stroga gospa. Če prav pomislim, 

ji ni bilo lahko s celo trumo nadobudnežev, ki 

so zahtevali maksimalno potrpljenje in 

predanost. Da si je zagotovila red, lepa 

beseda seveda ni vedno zalegla, morala je 

poseči tudi po različnih kaznih. Včasih nas je 

presedla, drugič koga pocukala za »ta 

sladke«, za kazen smo morali tudi sedeti z 

rokami na hrbtu, najraje pa nas je z ravnilom 

po prstih. Spomnim se, da smo pri glasbi, ki 

jo je poučeval naš kasnejši razrednik Jože 

Šumlaj, nekaj peli. Zapomniti si je bilo treba 

par vrstic besedila. Tega smo si skoraj vsi 

zapisali na roke. Ko je prišla tovarišica Zofka 

v razred in nas videla vse počečkane, smo jih 

vsi, ki smo imeli zapisano besedilo na rokah, 

dobili po prstih. A zaradi tega ni bilo treba 

obvestiti staršev, sklicati sestanka 

učiteljskega zbora, obvestiti ministrstva za 

šolstvo … Tudi psihologa nismo potrebovali 

in nimamo posledic, ker smo bili kaznovani. 

Največji zalogaj v dislocirani učilnici je bila 

malica. To je bilo treba prinesti iz matične 

šole. Dogovorjeno je bilo, da so se dežurni 

učenci srečali nekje na polovici poti, dva sta 

prinesla malico v veliki aluminijasti »kangli« z 

Velike Doline, dva pa sta jo prišla iskat iz 

Mokric. Pa si predstavljajte dva desetletnika, 

ki neseta na primer obaro. Jasno je, da so 

jima šle med potjo po glavi najrazličnejše 

neumnosti. Tako smo velikokrat dobili kar 

mešano makaronovo meso s solato, obaro s 

kruhom, »šmorn« s kompotom … Tovarišica 

Zofka je bila seveda na moč huda, a kaj je 

hotela, pomoči ni bilo. Kadar je bila zelo 

dobre volje, smo se lahko podili po grajskem 

parku, plezali na Štiri letne čase, mimogrede 

pobrali in pojedli kakšen žir, se posladkali s 

tisinimi semeni (šele zdaj vem, kako strupena 

so), igrali med dvema ognjema, najbolj 

srečne pa smo bile deklice takrat, kadar nam 

je dovolila, da smo lahko pomerile njene 

čevlje. Tovarišica Zofka je bila majhna 

ženska, zato je nosila visoke pete. In kaj nam 

je bilo bolj všeč kot to! 

V petem razredu smo se preselili v novo 

 

šolo. Ta je bila pravo razkošje v primerjavi s 

 

staro. Kot petošolci smo se že zavedali, kaj 

pridobitev pomeni. V njej smo zaključili 

osemletno guljenje klopi in odšli vsak svojim 

ciljem naproti. 

Gena, Ivanka, Zofka, Marinka, Jože, Marta, 

Helena, Stana, Dragec, Stanko, Janez … 

hvala vam. Dali ste nam, kar ste znali, 

zmogli, imeli, hoteli in smeli. S svojim 

poslanstvom ste nam omogočili, da smo pot 

lahko nadaljevali po svojih željah in 

nagnjenjih. Vsi smo želeli postati najboljši, 

vsi smo si ob odhodu predstavljali, da bomo 

zlahka uresničili svoje cilje. Ni bilo res tako 

lahko, a vendar smo postali delavni, 

odgovorni in zaupanja vredni odrasli tudi po 

vaši zaslugi. 

 

Vesna Rambaher (Komočar), 

nekdanja učenka