Himna OŠ Velika Dolina

Pustolovski park 

 

 

Spomnim se, da smo v 3. razredu šli v 

pustolovski park. Ko smo prišli tja, mi je bilo 

zelo lepo. Tam smo dobili navodila in 

opremo. Začeli smo na začetnem poligonu, 

kjer nam je učiteljica še bolj podrobno 

opisala pravila, kako moramo plezati po 

poligonih. 

Nato smo prostovoljno odšli na kateri koli 

poligon. Ko sem preplezal prvi poligon in bil 

že proti koncu drugega, je učiteljica rekla, 

da je čas za malico. Pri malici sem pojedel 

veliko sladkarij. 

Odšli smo na srednje velik poligon, kjer sem 

se bal višine. Bilo me je strah, nato pa sem 

prišel do najbolj strašljivega dela poligona, 

kjer so bile sani. Nisem se upal spustiti z 

njimi, zato mi je učitelj priskočil na pomoč. 

Bilo je zelo strašljivo! 

Ko smo končali s poligoni, sem pojedel 

sendvič in sladkarije. Po nas je prišel 

avtobus in odšli smo domov. Na avtobusu 

se nisem počutil najbolje, zato sem malce 

zaspal. Čez eno uro smo prišli domov. 

Pome je prišla mami. 

Po kosilu sem malce zaspal. Ko sem se 

prebudil, sem moral iti bruhat. Takrat sem si 

rekel, da v adrenalinskem parku ne bom več 

jedel sladkarij. 

 

Domen Bajs, 

6. r. 

 

 

Prvi šolski dan 

 

 

Za mene se je šola začela jeseni leta 1945. 

Datuma se ne spomnim. Vem pa, da to ni 

bil 1. september, ko se po navadi končajo 

letne počitnice in se prične novo šolsko leto. 

Mi bo pa 31. avgust za vedno ostal v 

spominu. To je dan, ko se je naša družina, 

pa tudi mnoge druge, po skoraj štirih letih 

izgnanstva vrnila domov iz Nemčije, kamor 

so nas na silo izgnali jeseni leta 1941. Bil je 

to za vse nas eden najbolj srečnih dni in 

takrat ni o šoli še nihče izmed nas prav nič 

razmišljal. Bilo je veliko drugih še bolj 

pomembnih vprašanj, s katerimi so se 

morali starši soočiti takoj, že naslednji dan. 

Naš dom je bil namreč prazen, hiša 

izropana in opustošena, brez oken, vrat in 

pohištva. Jesen pa pred vrati, družina s 

petimi otroki, ki bi radi še isti dan večerjali, 

pa tudi. Še dobro, da je bila ena soba 

napolnjena s suhim senom, da smo si lahko 

uredili ležišča in prespali. 

Naslednji dan pa se je začelo novo življenje, 

doma na svojem, kar smo si dolga štiri leta 

zaman želeli. Končno so se te želje 

uresničile. Bilo je zelo težko. Toda vzdržali 

smo. Bil je to konec ene in začetek druge 

zgodbe. 

Določenega dne sem prišel v šolo v 

spremstvu starejšega brata in sestre. Zbrali 

smo se na prostoru pred šolo, ki ni delovala 

nič kaj prijazno. Videti je bila kot nekoliko 

večja zapuščena stara hiša. Čakali smo, da 

nas učitelji razporedijo v razrede glede na 

znanje, ki ga je v kratkem razgovoru pokazal 

bodoči učenec. Za nas, ki smo bili rojeni leta 

1938, ni bilo nobene dileme. Vsi smo bili 

razporejeni za 1. razred. Poleg nas, rednih 

prvošolcev, je bilo v naš razred razporejenih 

tudi precej drugih, starejših, za katere je bilo 

ugotovljeno, da ne znajo pisati in brati ter 

računati. Na ta način nas je bilo v prvem 

razredu zelo veliko učencev. Točnega števila 

ne vem. Bili smo pa v dveh oddelkih s 

približno po 40 učencev. Tako smo se v 

razredu znašli skupaj z mnogimi starejšimi. 

Nekateri so bili tudi tri, štiri, pa tudi pet let 

starejši. Bilo je še kako pestro. 

 

 

Spomnim se, da smo eno izmed večjih 

deklet, in tudi malo bolj razvitih, klicali celo 

mama. Danes si je težko predstavljati tako 

veliko skupino. V stari šoli, saj nove seveda 

še dolgo ni bilo, je bila za prvi razred 

določena prva učilnica z desne strani. Pouk 

je bil namreč dvoizmenski. Učilnica ni bila nič 

kaj prijazna. Opremljena je bila s starimi 

šolskimi mizami in klopmi, predvidenimi za 

dve osebi. Na mizah sta bili po dve odprtini 

(luknji) primerne velikosti, predvideni za 

črnilnike. Ob vratih v učilnico je bil z desne 

strani postavljen manjši oder in kateder  

(posebna miza) za učitelja. Na steni za 

katedrom je bila črna šolska tabla, katere 

barva je že precej zbledela. Na steni, ki že 

dolgo ni bila prebeljena, pa je na žeblju visel 

križ. Nekje v kotu sta bila tudi star lesen 

»računalnik« in lesena kvadratna metrska 

palica z označenimi decimetri. To je bila vsa 

oprema. 

Vse to razporejanje je kar trajalo, tako da ni 

bilo nobenega učenja in je bil, v splošno 

zadovoljstvo, prvi šolski dan zaključen. 

Ne vem točno, ali je to bilo že prvi dan ali 

morda pozneje. V šoli smo namreč dobili 

zvezek za računanje in pisanje, svinčnike, 

nekoliko pozneje pa tudi čitanke, saj nas je 

bila večina brez kakršnega koli šolskega 

pribora. Šele drugo ali morda celo tretje leto 

je šola dobila pripomočke za geometrijo, in 

sicer: enakokraki in pravokotni trikotnik, 

kotomer in šestilo, šele nekoliko pozneje pa 

tudi zemljevid Jugoslavije in globus. Moram 

reči, da smo bili vsi tega očitnega napredka 

zelo veseli. 

 

Miha Škrlec, 

nekdanji učenec

  

Ilustracija: Nikita Požgaj, 9. r. 

 

 

 

7 

maj 2016 

»Počutila sem se pomembno.« 

 

 

Leta 2010 sem kot šestletna punčka prvič 

prestopila šolska vrata. Pred tem sem hodila 

v vrtec. Nestrpno in tudi malo prestrašeno 

sem stopala proti učilnici z mamico in atijem 

ob strani. 

Nisem še vedela, kaj me tam čaka. Ko sem 

prvič odprla vrata svoje učilnice, se mi je srce 

skoraj ustavilo. Ko sem pogledala po 

razredu, sem videla, da nekateri od mojih 

bodočih sošolk in sošolcev že pridno sedijo 

na stolih, zbrani v krogu. Nekatere sem 

poznala že iz vrtca. Usedla sem se zraven 

dveh prijateljev od tam in jima zašepetala, da 

me je zelo strah. Tudi onadva sta se bala. 

Čez nekaj časa smo bili vsi v krogu. Bili smo 

razred sedemnajstih učencev. 9 deklic in 8 

dečkov. Vsi smo komaj čakali prve šolske 

ure. Naposled sta skozi vrata prišli naša

 

učiteljica in z njo tudi vzgojiteljica v prvem 

razredu, Irena in Milena. Bili sta prijazni. 

Moram priznati, da mi je bila Milena bolj 

všeč. Obe sta se predstavili, potem pa smo 

se lotili izdelovanja blazin, na katerih smo 

sedeli v krogu, da se nismo prehladili. Jaz 

sem na svojo blazino narisala zajčka, saj 

smo bili v prvem razredu Zajčki. Blazine smo 

dali sušit, potem pa je sledilo presenečenje. 

Skozi vrata so nam prinesli torto. Z njo smo 

se slikali, kasneje pa se sladkali. Imeli smo 

torto in veliko peciva. Ko smo pojedli 

sladkarije, se je naš prvi dan že skoraj 

končal. Sledilo je še zadnje presenečenje. 

Učiteljici sta klicali imena mojih sošolk in 

sošolcev. Med njimi sem bila tudi jaz. Dobili 

smo darila. Knjigo pa sladkarije in še 

plišastega zajčka, nazadnje pa tisto, kar 

spremeni oz. loči prvošolčka od vrtičkarja ─ 

vsak svojo rumeno rutko. Počutila sem se 

pomembno. 

Celo šolsko leto sem pridno nosila svojo 

rutko in torbo na ramenih. Prvega šolskega 

dne ne bom nikoli pozabila. 

 

Žana Žokalj, 

6. r. 

 

 

»Kaka dolina, to je velik breg!« 

 

 

Na OŠ Velika Dolina sem začela svojo 

učiteljsko pot. Bili so drugačni časi in 

drugačni pogoji dela. Vse poti smo opravili 

peš ali s kolesom, avtobusa še ni bilo. Tudi 

stanovanj ne, zato sem se v štirih letih 

štirikrat selila. 

Pouk smo imeli v »stari šoli« (danes zgradbe 

ni več), ki je imela štiri učilnice in hodnik. Ena 

učilnica je bila v Mokricah, kamor si prihitel, 

če si moral nadomeščati, kar brez kosila, da 

se je pouk začel pravočasno. A bili smo 

mladi, zagnani in vpeti v delo na šoli in v 

kraju. Ostali so mi lepi spomini na sodelavce, 

krajane in zlasti na učence. Z mnogimi sem 

ohranila prijateljske vezi vse do danes. 

Rada se vračam v te kraje, najraje nabirat 

gobe in kostanj. Vsako leto pridem na božični 

koncert. Leta 1993 sva prišla z možem na 

povabilo prijatelja Jožeta, po njegovi prerani 

smrti obiskujeva koncert vsako leto v njegov 

spomin. 

V šolski okoliš sodi tudi vas Cirnik. Iz 

Dobove, kjer sem bila doma, sem večkrat 

videla hrib onkraj Save, porasel z mogočnimi 

smrekami. Cirnik. Z dolinske strani ga nisem 

videla, zato ga takrat zame sploh ni bilo. Pa 

prav mene so na šoli zadolžili, naj grem tja 

popisat prispevke – pridelke, ki so jih krajani 

darovali za šolsko malico. 

Prosila sem osmošolca Zvonka, ki je bil s 

Cirnika, ali lahko grem po pouku z njim. Bil je 

zelo ustrežljiv in me je spremljal od hiše do 

 

 

 

hiše. Nazadnje me je pospremil še nazaj. 

Tokrat me je vodil po drugi poti in na 

Bukovini, pri lovski koči, me je želel 

zapustiti. A spoznal je, da sploh ne vem, kje 

sva in kje je Dolina. Tako me je vodil po 

jarku vse do križišča poti z Malo in Veliko 

Dolino, kjer sem se končno znašla sama. 

(Danes Cirnik dobro poznam, tudi poti, ki 

vodijo tja.) 

Po silvestrski uprizoritvi Miklove Zale sem 

se pri pouku slovenščine želela z učenci 

pogovarjati o predstavi, zbrati njihove vtise. 

Oni pa kar v en glas: »Kak' je lepo belo!« 

Trudila sem se, da bi razvozlala, kaj je bilo 

belo, saj se v štirih mesecih bivanja na 

Dolini še nisem naučila vseh odtenkov 

dolinske govorice. Dojela sem, da jim je igra 

ugajala, ni pa jim bil všeč lik Almire, ki sem 

jo igrala. Žal jim je bilo, da nisem bila lepa in 

mila Zala. 

Dolina mi je postala prijazna in lepa. 

Večkrat sem svojce povabila na obisk. 

Obiskala me je tudi stara mama, ki je živela 

v Zagrebu. Ko je iz Bregane pripešačila na 

vrh »Margetiča«, jo je ustavila novinarka 

Dolenjskega lista in vprašala, ali gre na 

Veliko Dolino. Stara mama pa je odgovorila: 

»Kaka dolina, to je velik breg.« 

 

Marjana Tomše, 

nekdanja učiteljica 

Ilustracija: Maja Zofič, 5. r. 

 

 

Anekdota 

 

 

Učiteljica Rožičeva vpraša učenca: »Kaj je 

povratno osebni zaimek?« Učenec molči. 

Učiteljica vpraša: »Kdo ve«? Vse je bilo 

tiho. Nakar začne učiteljica po vrsti 

spraševati najprej dečke in nato še 

deklice,od prvega dečka do poslednje 

deklice, ki je odgovorila: 

»POVRATNO OSEBNI ZAIMEK JE SEBE 

ALI SE.« 

Učiteljica je bila tako vesela, da nam je dala 

za domačo nalogo vsem, razen Zefki, ki je 

pravilno odgovorila, stokrat napisati 

»Povratno osebni zaimek je sebe ali se.« Ali 

je Zefka, preden je odgovorila, pokukala v 

zvezek, ni bilo pomembno. 

Učiteljica je določila tridnevni rok. Pisali smo 

kot zmešani. Nekateri so ubogali. Jaz sem 

napisal 36-krat in si zapomnil za vse čase. 

Čez par dni je bil pregled domače naloge. 

Zelo površno, pa vendar, vprašan pa ni bil 

nihče. 

 

Miha Škrlec, 

nekdanji učenec 

Šola lahko bistveno spreminja svet 

 

 

Danes, ko praznuje osnovna šola na Veliki 

Dolini visok jubilej, sem se spomnil časov, ko 

sem leta 1961 prišel poučevat v to ustanovo. 

Moje prvo delovno mesto mi je ostalo v zelo 

lepem spominu. 

V te kraje sem prišel le s potovalno torbo, v 

kateri je bilo nekaj osebne garderobe, v meni 

pa je vrelo veliko mladostnih načrtov. Šolska 

zgradba je bila majhna, že za tiste čase 

pretesna, zato smo imeli učilnico tudi v 

pomožnih prostorih gradu Mokrice. 

Pogoji dela so bili slabi. Danes, v dobi 

potrošniške družbe, taka šola ne bi mogla 

delovati. Trudili smo se in mladim poskušali 

privzgojiti pravilen odnos do dela, ljubezen do 

zemlje in domovine. Podajali smo jim znanje, 

ki jim je omogočalo lepše in lažje življenje. 

Prijazni domačini so to znali ceniti. Učitelji 

smo bili spoštovani. Takrat nismo bili le 

številke nekega, danes bi rekli, 

globaliziranega sistema. Zdaj hočemo 

posnemati Evropo in svet, ki na vse gleda 

skozi dobiček. Pomembna je količina 

prodanega, kakovost življenja ni pomembna. 

Kaj je resnica, kaj je dobro za ljudi in naravo, 

ni pomembno. Kapital je pomembnejši od 

človekovega življenja. 

Šola lahko bistveno spreminja svet. Na bolje. 

Mladi morajo spoznati resničen svet, ne 

globaliziranega, ki ga vzdržuje informacijska 

družba. Ko zmanjka elektrike, se tak svet 

ustavi. Prepričan sem, da šola lahko mladim 

pokaže pravo pot v življenje. 

Počutje učiteljev, učencev in njihovih staršev 

je bilo nekoč veliko lepše. Vsi smo bili 

zadovoljni in srečni. 

 

Ivan Tomše, 

nekdanji učitelj 

 

 

Otvoritev vrtca na Veliki Dolini 

leta 1976 

 

 

Leta 1976 smo na Veliki Dolini odprli oddelek 

vrtca. Vzgojiteljica, ki bi morala prevzeti delo, 

je teden dni pred začetkom odpovedala 

zaposlitev, ker je dobila službo v Brežicah. 

Takrat ni bilo težko dobiti službe, delovnih 

mest je bilo dovolj, vzgojiteljic pa malo. 

Ker na Dolini nismo dobili druge vzgojiteljice, 

sem prevzela tudi njeno delo. Tako sem v 

dopoldanskem času delala v vrtcu, popoldne 

pa sem poučevala učence v 1. razredu – 

takrat smo namreč imeli še dvoizmenski 

pouk. 

V oddelku vrtca so bili otroci od treh let 

naprej, malčkov oziroma pleničkarjev nismo 

sprejemali. Bila sem mlada in to je bil zame 

velik izziv, čeprav je bilo velikokrat tudi 

naporno. Morala sem biti stoodstotna ves dan 

in še dlje, velikokrat tudi pozno v noč, zaradi 

priprav na delo. 

Prostor, kjer smo začeli z vrtcem, je bil v 

prosvetnem domu v kletnih prostorih. 

Sanitarije so bile izven prostora še nižje v 

kleti, popolnoma neprimerne za predšolske 

otroke, neogrevane, velikokrat v uporabi 

občanov, ki so se udeležili različnih prireditev 

ali veselic. 

Oprema je bila sicer kupljena nova, tudi igrač 

je bilo nabavljenih dovolj. Hrano so dežurni 

učenci prinašali v termo posodah iz šolske 

kuhinje, nakar smo jo otrokom razdelili v 

prirejeni jedilnici oziroma razdelilni kuhinji. 

Posodo smo vzgojiteljice pomivale same. 

Čeprav mi je bilo obljubljeno, da bom delala v 

vrtcu le tako dolgo, dokler ne najdejo druge 

vzgojiteljice, se je ta doba podaljšala na tri 

leta.

 

8 

maj 2016 

Bila sem mlada, nič mi ni bilo težko in ni mi 

žal, da je bilo tako. 

Septembra 1979 pa je končno prišla 

vzgojiteljica Irena, ki dela v vrtcu še danes. 

 

Pepca Tomše, 

nekdanja učiteljica in prva vzgojiteljica v vrtcu 

 

 

Prvi računski pripomoček 

 

 

Bilo je to kmalu po začetku pouka. Učiteljica 

nam je za domačo nalogo naročila, da mora 

vsakdo izmed nas pripraviti po 10 približno 

10 cm dolgih in ne predebelih paličic, s 

pomočjo katerih se bomo učili računati.  

 

 

Večina nas je ubogala in to tudi naredila. 

Tudi jaz sem pripravil paličice in jih še pred 

poukom postavil na mizo predse. Moj 

sošolec Tone, ki je bil skoraj pet let starejši, 

pa ni imel paličic, pač pa palico, približno 

meter dolgo. Na moje vprašanje, kaj bo s 

palico, ko pa vendar potrebuje 10 paličic, me 

je pogledal, iz žepa potegnil »kusturo« (žepni 

nož) in, vrteč v eni roki palico ob rezilo noža, 

ki ga je imel v drugi roki, hitro narezal 

potrebno število paličic. Pri tem je bil tako 

vešč in tako spreten, da mi je ostal za zmeraj 

v spominu. 

 

Miha Škrlec, 

nekdanji učenec 

Ilustracija: Leyla Vovk, 9. r. 

 

 

»Glumice in pevačice« 

 

 

Stara sem 75 let, kar pomeni, da sem bila 

rojena pred začetkom druge svetovne vojne. 

Ko smo se vrnili iz izgnanstva, sem bila stara 

pet let. V družini smo bili štirje otroci. Živeli 

smo zelo skromno, najprej v hlevu, kjer smo 

se greli ob gašperčku in spali na slami. 

Kmalu je nastopil čas, ko sem morala v šolo, 

čeprav sem bila med vrstniki najmanjša in 

suhljata. Potrebna so bila tudi boljša oblačila 

in obutev, da se ne bi osramotila pred 

drugimi, a denarja ni bilo. Večkrat se je 

zgodilo, da sva se s starejšo sestro 

preoblačili in preobuvali sredi poti, ko je ona 

odhajala iz šole domov, jaz pa k 

popoldanskemu pouku. 

Za prvi razred sem imela čitanko, zvezek in 

računico. Poučevala nas je tovarišica 

Rožičeva, ki smo jo imeli zelo radi. Bila je 

topla in prijazna. 

V drugem in tretjem razredu pa nas je 

poučeval tovariš Peter, ki je bil zelo strog. 

Zelo sem se ga bala, saj je za vsako 

neznanje »zapela« palica, ki je bila ves čas 

pripravljena na mizi. Spominjam se, da nekoč 

nisem znala poštevanke in sem morala 

pristopiti h katedru, iztegniti prste in močno je 

zabolelo. Doma si nisem upala povedati. 

Pritožila pa sem se stricem, ki so se s 

tovarišem srečevali v gostilni. Zagrozili so  

mu s pestmi, če me bo še kdaj udaril s 

palico. Od takrat na mizi ni bilo več palice in 

moja poštevanka je »zmagala«. 

Otroci smo željno pričakovali malico, ki je 

bila po navadi ob 10. uri v prostorih zdajšnje 

Krajevne skupnosti. Skodelica toplega 

kakava in kos namazanega kruha se nam je 

zelo prilegel. 

Že takrat sem zelo rada pela, zato sem bila 

vključena v šolski pevski zbor, ki ga je 

vodila tovarišica Rožičeva. Odšli smo na 

gostovanje. Ker sem bila v prvi vrsti, sem 

morala voditi skupino na oder. Popolnoma 

sem se zmedla in nisem vedela, katera 

stran je leva in katera desna. Začutila sem 

toplo dlan tovarišice, ki me je odpeljala v 

pravo smer, in trema je splahnela. 

V 4. razredu je v času pouka nenadoma 

močno počilo. Zbežali smo iz razreda. 

Sošolec Marjan se je igral z razstrelivom in 

v nesreči mu je vrglo prst do stropa. Zelo je 

krvavel. 

S prijateljico Gabrijelco sva imeli veliko željo 

po nastopanju. V 6. razredu sva napisali 

pismo in ga poslali na uredništvo Radia 

Ljubljana. Kmalu sva prejeli prijazen 

odgovor, kjer so nam pojasnili, da sva še 

premladi, a prav gotovo bova z leti pridobili 

še več znanja in takrat naju pričakujejo. 

Radovedni sošolci so izsledili pismo in naju 

na vso moč zafrkavali, da se predstavljava 

za »glumice in pevačice«, kar pa je bilo v 

tistem času za naše razmere nedosegljivo. 

Pred odhodom v šolo smo otroci morali 

gnati živino na pašo. Največkrat smo pasli 

na gmajni ob Koričanskem potoku. Čas smo 

si krajšali tudi z nagajivostjo in drug drugega 

zafrkavali. Večkrat sem morala pobegniti 

pred fanti s Koritnega, ker sem jih klicala: 

»Koričani, potočani, so žabe v loncu 

drokali!« 

Spomini na moje otroštvo so po eni strani 

prijetni, saj sem odraščala v topli družini, 

kjer smo veliko peli in skupaj opravljali 

vsakodnevna opravila, po drugi strani pa 

nam je revščina onemogočala nadaljnje 

šolanje in izobraževanje, kar še dandanes 

občutim in na neki način pogrešam. 

 

Tončka Klemenčič, 

nekdanja učenka 

 

 

»Tovarišica, danes 

imam pa nove hlače!« 

 

 

Prag Osnovne šole Velika Dolina sem prvič 

prestopila septembra 1963. leta. Pouk smo 

obiskovali v popoldanskem času, tudi ob 

sobotah, v stavbi, ki je danes ni več. 

Če obudim spomine, zagledam znane 

obraze sošolk, sošolcev in učiteljev. Takrat, 

na začetku, smo bili vsi še malo prestrašeni, 

saj se večinoma nismo poznali. Za nas je 

bila to ena prvih prelomnic v življenju, ko 

smo se morali počasi iztrgati iz varnega 

domačega okolja in vstopiti v drugačen svet. 

Iz prvega razreda mi je ostala v spominu 

velika peč, ob kateri smo se v zimskem 

času vsi radi greli. V tistem času so bile 

zime drugačne kot sedaj. Po navadi je 

zapadlo veliko snega. Otroci smo se peš 

prebijali skozi zamete, le redko kdaj je bila 

narejena kakšna gaz. Do šole smo bili že 

premočeni, še posebno tisti iz oddaljenih 

vasi. In tako smo se pogreli ob peči ali se 

morali celo preobleči. 

V drugem razredu smo pouk obiskovali v 

Mokricah. Za nekatere se je pot v šolo še 

podaljšala. Pouk je še vedno potekal v 

popoldanskem času in predvsem pozimi 

smo se vračali domov, ko je bila že popolna 

tema.

 

V tretjem razredu smo se vsi razveselili nove 

prostorne šole in igrišča. V razredu nas je bilo 

kar veliko otrok. Med seboj smo se razumeli, 

si pomagali, včasih pa tudi ponagajali. 

Zelo rada sem imela matematiko in 

telovadbo. Veliko smo igrali med dvema 

ognjema, pozneje tudi rokomet. Šli smo se 

igre gnilo jajce, zemljo krast, se skrivali … 

Lahko smo se vključili tudi v različne krožke. 

Sama sem sodelovala pri fotografskem 

krožku, pri pevskem zboru, včasih sem se 

preizkusila v pisanju pesmi … 

Vedno smo se veselili zaključnih izletov. 

Najbolj mi je ostal v spominu izlet v tretjem 

razredu, ko smo obiskali živalski vrt v 

Zagrebu. Bilo je zanimivo, saj smo veliko 

živali takrat prvič videli. Na žalost pa so se 

trije sošolci izgubili. Vsi smo jih iskali in na 

koncu se je vse srečno končalo. Čeprav so 

bili stari le deset let, so odšli na železniško 

postajo in domov prispeli pred nami. 

Veliko je bilo dogodkov, vseh se ne da 

opisati, lahko pa rečem, da sem osnovno 

šolo na Veliki Dolini zapustila z lepimi 

spomini. 

Čez nekaj let sem se ponovno vrnila na 

Osnovno šolo Velika Dolina. Tokrat ne kot 

učenka, ampak sem se zaposlila. Veselje do 

dela z otroki je bilo odločilno, da sem se 

prijavila za varuhinjo (danes pomočnico 

vzgojiteljice) in bila sprejeta. Sodelavci, ki so 

mi bili še nekaj let nazaj učitelji, so me lepo 

sprejeli medse. 

Takrat, leta 1976, se je prvič odprl vrtec na 

Veliki Dolini. Nisem imela izkušenj, a z 

učiteljico Pepco Tomše sva zaorali ledino in 

lepo sodelovali. Vrtec je deloval v gasilskem 

domu, hrano so nam prinašali iz šole. Nismo 

imeli toliko igrač in pripomočkov za delo, kot 

jih je sedaj, a otroci so se lepo igrali. Veliko 

smo bili na svežem zraku, se sprehajali, 

opazovali naravo. 

Srečna sem bila, ko sem videla, da otroci radi 

prihajajo v vrtec, veselila sem se vsakega 

njihovega uspeha in napredka. Spominjam 

se, kako so se kateremu zasvetile oči, ko je 

zjutraj prišel v vrtec in še preden je utegnil 

pozdraviti, navdušeno povedal: »Tovarišica, 

danes imam pa nove hlače!« In smo se 

skupaj veselili. 

Ta iskrenost, ki jo premorejo le otroci, me je 

spremljala vse življenje, tudi potem, ko sem 

zapustila Osnovno šolo Velika Dolina, saj 

sem svoj poklic opravljala z veseljem vse do 

upokojitve. Vesela sem, da sem se leta 1976 

tako odločila. 

 

Tilka Turšič, 

nekdanja učenka in pomočnica vzgojiteljice