Himna OŠ Velika Dolina
Download 396.58 Kb. Pdf ko'rish
|
- Bu sahifa navigatsiya:
- »Takoj v akcijo!«
- Fantje so se igrali, da so opice
- Spomin na Pavlihove dogodivščine
- Šola v času 2. svetovne vojne
- »Ugotovila sem, da »tršica« nima pojma.«
- Šola iz fižola
Vzgojni prijemi nekoč
Okoli leta 1950 so bili odnosi učiteljev in učencev zelo drugačni kot danes. Permisivna vzgoja in napačno dojemanje pravic otrok/ učencev zadnja desetletja je pripeljalo te odnose v drugo skrajnost, ko se mnogi učenci, žal tudi njihovi starši, obnašajo do mentorjev skrajno arogantno.
Tisto leto je nekdo od učencev potisnil v roke, danes bi dejali učencu s posebnimi potrebami, pasjo bombico in mu dejal, naj jo vrže pred učiteljico. Na nesrečo je bila učiteljica žena zelo strogega ravnatelja. Ta je odreagiral tudi za tiste čase zelo strogo, saj je na hrbtu nesrečnega učenca zlomil debel leseni meter, ki smo ga uporabljali pri pouku.
nekdanji učenec Ilustracija: Alen Matić, 7. r.
Junija 1967. leta sem maturiral na novomeškem učiteljišču. Kot štipendistu Občine Brežice so mi določili, da bo moje prvo službeno mesto v osnovni šoli na Veliki Dolini. Po pravici moram povedati, da sem bil nad določitvijo kraja mojega prvega delovnega mesta nekoliko presenečen. Ta kraj in ljudje v njem so mi bili do tedaj povsem neznani. Vse, kar sem vedel o tem kraju, je bilo to, da leži na povsem vzhodnem delu občine, ob meji z Republiko Hrvaško. Tudi ljudi iz tega kraja nisem poznal. Tako sem si teden dni pred uradnim nastopom službe šel neposredno ogledat kraj mojega prvega službovanja in objekt, v katerem bom poučeval. Ob mojem prvem prihodu v šolo v njej ni bilo nikogar. Bile so namreč še počitnice. Zato sem si lahko v miru od zunaj ogledal šolsko stavbo in njeno okolico. Sama stavba me je takrat bolj spominjala na gospodarsko proizvodni objekt kot pa na šolo. Na to je še zlasti spominjal visok dimnik iz centralne kotlovnice. Skozi okno sem v kletnih prostorih videl delavnico in opremo za potrebe poučevanja tehničnega pouka. Takoj sem opazil, da so materialne podlage za to poučevanje dobre. Nato sem si ogledal še zunanjost šole in njeno okolico. Takoj sem opazil, da so zunanje površine, namenjene poučevanju telesne vzgoje, izredno skromne. Na vzhodni strani šole je bila travnata površina, ki naj bi učencem služila kot igrišče. Bila je neravna in je na spodnji strani strmo padala proti krajevni cesti. Na tej strani šolskega objekta sem v notranjosti stavbe opazil tudi večji atrijski prostor. Na tleh je bilo nekaj telovadnih blazin, zato sem zaključil, da je ta prostor najbrž namenjen telesni vzgoji v zimskem obdobju in ob neustreznih vremenskih razmerah. Na šoli sem se ponovno oglasil 5. novembra 1967, ko je bil prvi šolski dan novega šolskega leta. V šoli me je takrat sprejel ravnatelj Janez Volčanšek. Dajal je vtis izredno prijetnega človeka in prijetnega sogovornika. Sprejel me je v svoji pisarni, mi na kratko predstavil šolo in stopnjo opremljenosti za poučevanje posameznih predmetov. Na koncu me je tudi povprašal, kako sem zadovoljen s pogoji dela za predmete, ki jih bom poučeval. Povedal sem, da so pogoji za poučevanje tehnične vzgoje dobri, da pa so pogoji za poučevanje telesne vzgoje bolj skromni. Povedal sem mu, da sem za izboljšanje pogojev dela pripravljen tudi sam veliko prispevati. »Nobenega problema ni,« je dejal. »Poveži se z Jožetom Šumlajem in pripravita predlog ureditve zunanjih površin za potrebe poučevanja telesne vzgoje. Vidva organizirajta delo, ki ga bomo lahko sami opravili, jaz pa bom poskrbel za potreben denar.« V tednu dni sva pripravila osnutek skice in ga predložila ravnatelju, ki ga je po dodatnih pojasnilih v celoti sprejel. Na koncu nama je še naročil: »Takoj v akcijo!« S tem predlogom sem seznanil tudi učence višjih razredov in jih prosil za pomoč in sodelovanje. Presenetili so me s svojo navdušenostjo nad projektom ureditve in s svojo pripravljenostjo za sodelovanje pri delu, ki ga bomo lahko opravili sami. V dveh mesecih smo pripravili makadamsko podlago za rokometno igrišče, atletsko stezo, jamo za skok v daljino in višino ter metališče za kroglo. 29. novembra 1967. leta je bilo igrišče za rokomet že prevlečeno z asfaltno prevleko, prostor za atletske discipline pa prevlečen s fino peščeno plastjo. Stvaritev teh objektov je bila nepozaben dogodek za šolo, kraj in številne učence, ki so dobili povsem nove pogoje za delo. Na teh površinah se je v prostem času ter ob sobotah in nedeljah zbirala velika množica mladih, ki so tu zdravo in družabno preživljali svoj prosti čas. Tudi uspešnost naših učencev na športnem področju se je izjemno dvignila. Naši učenci so začeli posegati po visokih občinskih, okrajnih in celo državnih priznanjih. Naj se tokrat spomnim le nekaterih uspešnih učencev, športnikov naše šole: atletinje – Olga Gajski, Verica Gajski, Marica Gajski, Vesna Koletič, Tilka Vogrin, Rozika Barkovič; atleti – Željko Štojs, Vlado Mohorčič, Jože Barkovič, Alojz Rostohar in številni drugi. Danes, ko ponovno gledam to šolsko poslopje in njegovo okolico, se le-to ne da primerjati s podobo izpred petih desetletij. Vse je bogatejše, lepše, boljše. Upam, da bodo tudi rezultati učencev, ki bodo deležni novih pridobitev, temu primerni. Tudi ta generacija naj se čez petdeset let spominja tega časa s takšnimi občutki, kot se mi spominjamo dogodkov izpred petdesetih let.
Stanislav Zlobko, nekdanji učitelj
Fantje so se igrali, da so opice Zgodilo se je v 6. razredu, ko smo šli s sošolci in sošolkami šolo v naravi. Zelo sem se imela lepo, ampak najlepše je bilo zadnji večer, katerega bom sedaj malo opisala. Ko smo povečerjali, so nam učiteljice povedale, da bomo imeli zabavo. Vsaka soba je morala pripraviti svojo točko. Naša soba ni imela nobene posebne točke.
Punce smo pele in ob tem plesale. Res je bilo zabavno, saj so druge sobe pripravile smešne plesne korake in podobno. Seveda pa tam nismo bili sami, ampak še učenci druge šole, s katerimi smo se hitro spoprijateljili. Ko smo vsi predstavili svoje točke, je sledila skupna zabava. Plesali smo, peli, pripovedovali šale. Res smo se imeli zelo lepo. Kmalu je nastopil čas za spanje. Odšli smo v svoje sobe. Vse luči so ugasnile, ko smo punce v sobi nad našo slišale ropotanje. Bili so fantje iz druge šole. Ropotali so in skakali, da nismo mogle spati. Nobena ni vedela, kaj počnejo, zato smo si izmišljale zgodbice, kaj bi lahko delali. Vse zgodbice so bile smešne. Najbolj smešno pa je bilo, ko je ena od punc vzela metlo in z njo začela udarjati po stropu, ker smo želele spati. Seveda ni nič pomagalo, ampak je bilo še slabše, saj je v našo sobo prišla učiteljica in videla, kaj počnemo. Zelo je bila jezna. Povedale smo ji, kaj se dogaja. Takoj je šla do tistih fantov, ki so bili zelo kregani. Izvedele smo, da nobena naša zgodbica o tem, kaj naj bi počeli, ni bila pravilna, saj so fantje premaknili postelje, skakali z ene na drugo in se igrali, da so opice. Vse smo se smejale. Bilo je zelo zanimivo in to mi bo ostalo za vedno v spominu.
Tadeja Kuhar, 9. r.
Spomin na Pavlihove dogodivščine
V stari šoli je delovalo več krožkov, tudi lutkovni. Učenci so izdelovali ročne lutke in ostale pripomočke za razne lutkovne igrice. Med zanimivimi je bila predstava o Pavlihi. Z lutkovno igrico Pavlihove dogodivščine smo se odpeljali gostovat v OŠ Veliki Podlog. Nismo se odpeljali s kombijem, ker ga stara šola ni imela. Zato smo vse rekvizite in lutkarje naložili na prevozno sredstvo lojtrni voz, sosed Edo je zapregel konja in smo se vsi skupaj veselo odpeljali.
Srečno smo prispeli do cilja, kjer so nas navdušeno sprejeli. Po uspešno prikazanih Pavlihovih dogodivščinah smo se družili z učenci in učitelji na šoli. Po pogostitvi smo se na lojtrnem vozu veseli srečno vrnili domov.
Ivanka Klemenčič, nekdanja ravnateljica in učiteljica Ilustracija: Angela Novosel, 6. r.
5 maj 2016 Šola v času 2. svetovne vojne Sem Anica Komočar, rojena Bukovinski. Luč sveta sem zagledala 26. 4. 1931 na domu svojih staršev v Ribnici 1, kjer živim še danes. Imeli smo majhno kmetijo, na kateri smo pridelali osnovno hrano za preživetje. Leta 1938 sem prestopila prag šole na Veliki Dolini. Bila je to nekdanja stara šola v Kraljevini Jugoslaviji, na čelu katere je bil kralj Peter II. Karađorđević. Šola je imela štiri učilnice, v katere smo vstopali z večjega hodnika. Iz njega so vodila vrata v prizidana stranišča, na levi za deklice, na desni za dečke. Iz stranišč, ki so bila slabo čiščena, se je širil neznosen smrad tudi na hodnik. Zaradi tega se je na steni kmalu pojavil napis: »Preljubi ti kristjan, seri v luknjo, ne na stran. Saj je luknja dost' velika, samo tvoja rit ni, kot se šika.« Kdo je bil avtor tega grafita, nismo vedeli. Moja prva učiteljica je bila Elvira Dolinar. Bila je dobra ženska, ki se je znala približati prvošolcem.
Učila nas je lepih pesmic ob spremljavi gosli. Ko sem bila v tretjem razredu, nas je učila Marija Vidmar, ki je bila bolj stroga. Pri njej smo večkrat dobili s šibo po prstih. Ker nas je bila večina revnih, smo v šolo hodili bosi. Revščini sta botrovala brezposelnost in slabe gospodarske razmere. Malico smo si nosili od doma, največkrat je bila to rezina kruha in za priboljšek kakšno jabolko.
Leto 1941 nam je usodno spremenilo življenje. Meseca aprila je okupator zasedel naše kraje, zato nismo dokončali 3. razreda. V začetku novembra je nemška oblast izselila naše ljudi v taborišča v Nemčiji in ob obmejnem pasu naselila kočevarje. Naša stara mama je bila zaradi bolezni priklenjena na posteljo. Tako smo še z nekaj družinami, ki so oskrbovale živino, dokler ni bilo priseljencev, ostali doma. Brat France in jaz sva od februarja 1942 dalje obiskovala nemško šolo na Veliki Dolini (Weitental). Bilo nam je težko, ker je pouk od vsega začetka potekal samo v nemščini. Slovenskih otrok nas je bilo samo 15, kočevarjev pa 70. Na začetku smo se gledali postrani, tudi skregali smo se in stepli. Sčasoma pa smo se navadili drug na drugega in postali prijatelji. Naš prvi učitelj je bil Josef Dorner, ki so ga kmalu vpoklicali v vojsko. Nasledil ga je mlad kočevar Ludwig Kren, začetnik, to mu je bila prva služba. Letos bo dopolnil 96 let, živi v Avstriji. Bil je precej natančen in morali smo ga ubogati, vendar zelo pravičen, saj ni delal nobenih razlik med nami in kočevarji. Na Veliki Dolini je bil dve leti, potem so tudi njega vpoklicali v vojsko. Ponovne stike z njim smo navezali dokaj pozno, ker so bile posledice vojne morije še dolga leta neprijetne za obe strani. Kasneje nas je večkrat obiskal in še vedno si dopisujeva – zdaj v slovenščini, čeprav je kot učitelj v šoli z nami govoril izključno nemško. Naša zadnja nemška učiteljica je bila Adi Gruber, po vojni nisem več slišala zanjo. Čeprav od začetka nismo prijateljevali s kočevarji, so se sčasoma spletle med nami trdnejše vezi. Sama sem še vedno v stiku z eno od sester Högler, ki živi v Ameriki. Z njo si dopisujem v nemščini, ki sem se je naučila med vojno. Naj opišem še nekaj dogodkov iz šole. Veliko smo se učili, precej je bilo telesne vzgoje, obdelovali smo tudi vrt, kjer je bila posejana zelenjava. Ko je bila pripeljana kurjava, smo morali znositi drva v klet. Neko popoldne smo bili prav pri tem opravilu, ko nam je v oči padlo hruškovo drevesce, bogato obloženo z mamljivimi sadeži. Večji del teh je končal v naših želodcih. Ko je to videl g. Kren, se je neznansko razjezil. Za kazen smo bili zaprti
do poznega večera in večkrat smo morali napisati neko šolsko čtivo. Ker takrat ni bilo avtomobilov, je imel g. Kren kolo. Z njim je moral večkrat v Brežice po službenih opravkih. Na eni od teh voženj ga je v ovinku proti Novi vasi na posuti cesti spodneslo. Padel je in se potolkel. Bil je ves popraskan in imel je potolčena kolena in komolce. Naslednji dan smo si ga pri pouku malo privoščili. Ko je bil obrnjen proti tabli, smo se hihitali, ko se je obrnil k nam, pa smo bili smrtno resnih obrazov. Otroška nagajivost pač ne pozna meja! Še en dogodek mi je ostal v nepozabnem spominu. Nad Brezjem in Ponikvo so se že zadrževali partizani, ki so občasno napadali bližnje vasi. Med enim od teh napadov so ubili kočevarja Königa z Velike Doline in nekoga z Rajca, ne spomnim se njegovega imena. Naslednji dan so trupli pripeljali v šolo. Ležali sta v enem od razredov, pokriti s smrekovimi vejami. Takrat še ni bilo pogrebne službe, zato je bilo treba počakati, da so zanju izdelali krsti. Ta dogodek me je močno prizadel. Po osvoboditvi leta 1945 nisem bila več šoloobvezna, zato sem ostala doma. Kasneje nas je nekaj obiskovalo tečaj, ki ga je vodil učitelj Peter Jankovič. Tako so mi priznali le štiri razrede osnovne šole, nemške niso upoštevali. To je bilo nekaj utrinkov in doživetij iz mojih šolskih let. Kljub težkim vojnim časom smo ostali pokončni, le brezskrbno otroštvo nam je bilo ukradeno.
Anica Komočar, nekdanja učenka
»Ugotovila sem, da »tršica« nima pojma.« Ne bomo pozabili. Nikoli. Solznih oči si obljubimo, da se še vidimo. Bilo nam je prelepo. To smo vedeli že takrat. Presenečene »tršice« so gledale naše solze. In ponosen razrednik. Naš Šumlaj. On je vedel, zakaj. Pogrešali se bomo. Bilo je to slovo od nežnih otroških let, ki smo jih preživeli v tem hramu učenosti, v naši šoli na Dol'nah. To so lepi spomini, ki jih nežno čuvamo že več kot štirideset let. To so bili drugačni časi. Mi se še nismo, kot današnji otroci, rodili z opravljeno maturo. Bili smo, milo rečeno, nevedni. Pa vseeno radovedni. In ko smo nekoč, v enem od nižjih razredov, nekega popoldneva (takrat smo nižji razredi pouk obiskovali popoldan) »tršico« vprašali o trajanju nosečnosti in o dojenčkih nasploh, nam je ona enostavno razložila, da mamica pod srčkom nosi otroka devet mesecev. Bila je to zelo zanimiva tema. Nas so bile same oči in ušesa. Le jaz sem glasno protestirala. Baje je že takrat moja morala biti zadnja. Sem pač že znala izračunati, da je od poroke mojih staršev do mojega rojstva minilo le šest mesecev. Tako sem ugotovila, da »tršica« nima pojma in ves razred se je strinjal z mano. Naslednji dan je morala mama na sestanek v šolo. »Tršica« je napisala v zvezek, da motim pouk. A nihče mi ni povedal, pa tudi mama ne, da pogoj za začetek nosečnosti ni poroka, ampak nekaj drugega. Ko se je mama vrnila iz šole, me je prosila, naj v bodoče o teh stvareh ne sprašujem in da bom že vse razumela, ko bom velika. Od takrat smo bili vsi v razredu prepričani, da sem nedonošenček. In še dolgo smo bili nevedni. Danes se smejimo. Tem spominom. Ko se srečamo. In mi se radi srečamo. In takrat se
spomnimo teh lepih dni, naših »tršic«, našega Šumlaja. Spomnimo se naše šole. Na Dol'nah.
Irena Bogovčič, nekdanja učenka
Šola iz fižola Zakaj tako? Ker smo vsakokrat, ko nas je kdo vprašal, kako je v šoli, odgovorili: »Ah, šola iz fižola …« To je lahko pomenilo marsikaj – največkrat pa – je nujno zlo, ki se mu ni mogoče izogniti. Če se danes vprašam, kaj mi je pomenila osnovna šola, lahko o njej govorim le s prijetne plati. Najbrž se vsi ne boste strinjali z mano, a moje počutje v šoli je bilo odlično – nič skrbi, skoraj nič učenja, zelo rada sem prebirala knjige, sošolci in sošolke so bili odlična družba, učitelji so se trudili in nam odkrivali svet s popolnoma druge plati, kot smo ga videli doma. Skratka, zame je bila šola posvečen kraj, ki me je navduševal in bogatil. Pa naj se vrnem v tiste lepe, brezskrbne čase, ko sem s svojimi sošolkami in sošolci obiskovala osnovno šolo na Veliki Dolini. Na te ljudi me vežejo čudoviti spomini, z nekaterimi sem v prijateljskih stikih še danes, čeprav je od naše valete minilo že 47 let. Smo generacija »iz pedeset i neke«, kot je v svoji pesmi zapisal Đorđe Balašević. Obiskovali smo torej še staro šolo, ki je stala sredi Velike Doline. Danes stare stavbe ni več, čeprav je dolga leta kljubovala zobu časa. Če dobro pomislim, je pravi čudež, da se je ohranila toliko let, saj je že v času našega šolanja izgubila ves svoj sijaj. Glede na to, da je bila predvidena gradnja nove šole, vanjo niso vlagali prav nič. Hišnik je samo za silo popravljal, kar je bilo nujno potrebno, sicer pa smo vsi čakali na selitev v novo stavbo. Ta seveda ni prišla tako hitro, zato se je bilo treba znajti, kakor so vedeli in znali.
V šolo smo hodili od blizu in daleč peš, o kakšnem avtobusu, kombiju, organiziranem prevozu ni bilo ne duha ne sluha. Tudi ni bilo asfalta, da ne izgubljam besed o pločniku, ki ga še danes ob tej poti ni. Lahko pa se pohvalimo, da smo pot v šolo in domov doživljali kot pravo malo enajsto šolo, ki je bila nadvse zabavna in poučna, čeprav se ni dogajala pod mostom. Na tej poti smo počeli marsikaj – igrali smo se različne igre, plezali po drevesih, prepisovali domače naloge, našli prve zvončke, ki so zacveteli spomladi, rabutali prve češnje, skakali po lužah, se po potrebi stepli, si zaupali, kdo je komu všeč in ušpičili mnoge neumnosti (ne bi pisala o njih, ker niso ravno vzgojne). Za začetek pouka je obstajal natančno določen obred. Dežurni učenec se je moral ob učiteljevem prihodu v razred postaviti pred tablo, kjer nas je pozdravil z besedami: »Za domovino …« in mi smo v zboru morali odgovoriti: » … s Titom naprej!« Potem smo zapeli kakšno pesem, največkrat domoljubno. Ko nam je učitelj/ica dovolil/a, smo lahko sedli in pouk se je začel. Ja, še to. Učitelji niso bili učitelji, ampak tovariši in tovarišice. Učilnice smo kljub njihovi starosti čuvali, kolikor se da. V njih so bile prastare šolske klopi z luknjami za črnilnike, zaznamovane z zapisi preteklih generacij, še vedno jih lahko vidite v kakšnem muzeju. V vsaki izmed njih je bila nad tablo podoba Josipa Broza Tita. Med odmori nismo smeli biti notri, ampak smo jih preživljali v avli ali zunaj. Za red so skrbeli dežurni učitelji. Nekateri med njimi so bili zelo strogi in smo se jih na moč bali, drugi so bili bolj razumevajoči in te smo seveda
6 maj 2016 prinašali naokoli. Vsako jutro, ko smo pripešačili do šole, smo že od daleč zavohali, kaj kuharica Micika s svojo ekipo pripravlja za malico. Ja, prav ste prebrali – vsak dan smo imeli toplo malico, skoraj kosilo. V loncu se je največkrat znašla pristna domača hrana. Zanjo so med drugim poskrbeli vsako jesen s pobiranjem pridelkov od hiše do hiše, nekaj pa je zraslo na šolskem vrtu, za katerega smo skrbeli tudi učenci, seveda pod budnim očesom učiteljev. Vrt je bil za nas prava pokora, mejil je namreč na šolsko dvorišče. Lahko si predstavljate, koliko hrupa je nastalo, ko se je žoga med igro nenadoma znašla sredi grede s solato. Na šolskem dvorišču smo preživljali odmore in imeli telovadbo, saj smo o telovadnici lahko le sanjali. Celo nova šola je bila zgrajena brez nje. Ob lepem vremenu se je seveda izšlo, težje je bilo v deževnih dneh in pozimi. Takrat smo pomahali z rokami in naredili nekaj počepov kar v učilnici. Ne znam si predstavljati, kaj bi se zgodilo danes, če bi učitelj telovadbe otroke spravil na sneg, kjer bi se kepali, sankali in valjali, potem pa vsi premočeni prišli domov. Najbrž bi lahko predčasno zaključil svojo pedagoško kariero. Ampak takrat so bili drugi časi … Zaradi prostorske stiske v matični šoli smo imeli ločeno učilnico v Mokricah. Ko smo obiskovali četrti razred, je ta postala naša šola. Za učence iz »gurejih« krajev so bile Mokrice daleč, za nas iz »dulejih« pa je bilo to ugodno. Naša tovarišica Zofka se je vsako jutro s kolesom pripeljala do lipe, kjer se cesta začne vzpenjati navkreber. Tam smo jo že pričakali mi, ki smo prevzeli njeno kolo in ga potiskali do šole. Tovarišica Zofka je bila dosledna in stroga gospa. Če prav pomislim, ji ni bilo lahko s celo trumo nadobudnežev, ki so zahtevali maksimalno potrpljenje in predanost. Da si je zagotovila red, lepa beseda seveda ni vedno zalegla, morala je poseči tudi po različnih kaznih. Včasih nas je presedla, drugič koga pocukala za »ta sladke«, za kazen smo morali tudi sedeti z rokami na hrbtu, najraje pa nas je z ravnilom po prstih. Spomnim se, da smo pri glasbi, ki jo je poučeval naš kasnejši razrednik Jože Šumlaj, nekaj peli. Zapomniti si je bilo treba par vrstic besedila. Tega smo si skoraj vsi zapisali na roke. Ko je prišla tovarišica Zofka v razred in nas videla vse počečkane, smo jih vsi, ki smo imeli zapisano besedilo na rokah, dobili po prstih. A zaradi tega ni bilo treba obvestiti staršev, sklicati sestanka učiteljskega zbora, obvestiti ministrstva za šolstvo … Tudi psihologa nismo potrebovali in nimamo posledic, ker smo bili kaznovani. Največji zalogaj v dislocirani učilnici je bila malica. To je bilo treba prinesti iz matične šole. Dogovorjeno je bilo, da so se dežurni učenci srečali nekje na polovici poti, dva sta prinesla malico v veliki aluminijasti »kangli« z Velike Doline, dva pa sta jo prišla iskat iz Mokric. Pa si predstavljajte dva desetletnika, ki neseta na primer obaro. Jasno je, da so jima šle med potjo po glavi najrazličnejše neumnosti. Tako smo velikokrat dobili kar mešano makaronovo meso s solato, obaro s kruhom, »šmorn« s kompotom … Tovarišica Zofka je bila seveda na moč huda, a kaj je hotela, pomoči ni bilo. Kadar je bila zelo dobre volje, smo se lahko podili po grajskem parku, plezali na Štiri letne čase, mimogrede pobrali in pojedli kakšen žir, se posladkali s tisinimi semeni (šele zdaj vem, kako strupena so), igrali med dvema ognjema, najbolj srečne pa smo bile deklice takrat, kadar nam je dovolila, da smo lahko pomerile njene čevlje. Tovarišica Zofka je bila majhna ženska, zato je nosila visoke pete. In kaj nam je bilo bolj všeč kot to! V petem razredu smo se preselili v novo
šolo. Ta je bila pravo razkošje v primerjavi s staro. Kot petošolci smo se že zavedali, kaj pridobitev pomeni. V njej smo zaključili osemletno guljenje klopi in odšli vsak svojim ciljem naproti. Gena, Ivanka, Zofka, Marinka, Jože, Marta, Helena, Stana, Dragec, Stanko, Janez … hvala vam. Dali ste nam, kar ste znali, zmogli, imeli, hoteli in smeli. S svojim poslanstvom ste nam omogočili, da smo pot lahko nadaljevali po svojih željah in nagnjenjih. Vsi smo želeli postati najboljši, vsi smo si ob odhodu predstavljali, da bomo zlahka uresničili svoje cilje. Ni bilo res tako lahko, a vendar smo postali delavni, odgovorni in zaupanja vredni odrasli tudi po vaši zaslugi.
Vesna Rambaher (Komočar), nekdanja učenka
Download 396.58 Kb. Do'stlaringiz bilan baham: |
ma'muriyatiga murojaat qiling