Himna OŠ Velika Dolina

Poseben izpit v 4. razredu 

 

 

Eno od večjih presenečenj v 4. razredu je bilo 

brez dvoma to, ko so nas obvestili, da bomo 

vsi, ki smo imeli že zaključene pozitivne 

ocene iz vseh predmetov in bili prepričani, da 

smo razred tudi uspešno končali, morali 

opraviti še pisno nalogo iz slovenščine in 

računstva. To je bila velika, vse prej kot 

vesela novica in veliko presenečenje. Po tem, 

ko smo tako rekoč že vse opravili, smo morali 

še na eno, ne lahko preizkušnjo. 

Določena je bila zadnja nedelja pred 

počitnicami, tako se mi vsaj zdi, začetek pa 

ob 8. uri. Naročeno nam je bilo, naj s sabo 

prinesemo peresnike in črnilo, kajti s tem 

bomo pisali naloge. In ravno to me je pri vsej 

zadevi najbolj skrbelo. Same naloge, ki bodo, 

kakršne pač že bodo, me niti niso toliko 

skrbele. 

In začelo se je. Menda smo najprej pisali 

nalogo iz računstva. Naloge same mi niso 

povzročale veliko težav. Pisanje številk s 

 

9 

maj 2016 

peresnikom, ki je neusmiljeno zalival, to je bil 

pa pravi obup. Po dveh urah napornega dela 

je bila računska naloga končana in določen 

še kako zaslužen odmor. Bil je to čas, ko je 

bila vsako nedeljo deseta maša in mama mi 

je, po bratu, ki je šel k maši, poslala za 

malico sveže pečen zelenjavni zavitek. Mi 

smo temu narečno rekli »tenki kolač, 

zelejoča«. Tudi ta mi je za vedno ostal v 

spominu. 

Po odmoru je bilo vse lažje, bili smo nekako 

potolaženi, da rezultati teh nalog ne bodo 

vplivali na že zaključene ocene in da bomo 

vsi, ki smo imeli pozitivne ocene, tudi 

napredovali v naslednji, 5. razred. Povedali 

so nam tudi, da bo po novem to 1. razred 

gimnazije. Naša dobra volja in ponos, 

seveda, sta se hitro dvignila na pravi nivo, 

tako da s pisanjem spisa ni bilo nobenih 

večjih problemov. 

Prvi dan pouka, v novem šolskem letu nas je, 

učence obeh oddelkov petega razreda 

skupaj, nagovoril na novo prispeli ravnatelj, 

tovariš Pohar. Radovedni, in še bolj 

vznemirjeni, smo napeto pričakovali, kaj nam 

bo povedal. Dejal je: »Z novim šolskim letom 

ste postali dijaki.« 

Moj duhoviti sošolec Tone, ki je stal za 

menoj, je nekoliko bolj na tiho dodal: 

»Divjaki.« Nisem se mogel zadržati, pritajeno 

sem se nasmejal tej pripombi. Tovariš pa se 

ni dal motiti, ampak je kar nadaljeval: »Ta 

prav gotovo še ni dovolj zrel za to 

napredovanje.« 

V trenutku sem postal mrtvo resen in ga 

pozorno poslušal naprej. Bilo mi je kar malo 

nerodno, da sem se dal takole izzvati. V 

nadaljevanju sem bil zelo miren in sem 

pridno poslušal. Bilo je kar zanimivo, ko je 

razlagal in našteval, kaj vse se nam obeta. In 

res, prehod v nižjo gimnazijo ni bil kar tako. 

Do tega spoznanja smo prihajali pozneje in 

postopoma. Prišli so novi predmeti in tudi 

predmetni učitelji. Med drugim smo dobili 

fiziko, kemijo, tuje jezike, ruščino in 

srbohrvaščino, računstvo se je spremenilo v 

matematiko in kdo ve, kaj vse se nam je 

obetalo. In, kar je zelo pomembno, dobili smo 

prve učbenike, nove knjige za večino 

predmetov. Še danes imam v spominu zelo 

lepe barvne fotografije nekaterih živali in 

rastlin. Skratka, bilo je veliko novosti in 

sprememb, ki smo jih težko dojemali. Vendar 

smo jih morali sprejeti in se jim prilagoditi. 

Mnogi so imeli težave in jim to žal ni uspelo. 

Velikokrat smo se spraševali, čemu vse to. 

Šele življenje, ki smo si ga nekako 

izoblikovali in ustvarili vsak po svoje, nam je 

dalo odgovor. 

 

Miha Škrlec, 

nekdanji učenec 

 

 

»Komaj sem čakala, da  

se naučim brati!« 

 

 

Moji spomini na šolske dni, ki sem jih v času 

svoje mladosti preživela na OŠ Velika Dolina, 

so zelo živi. Še danes se spominjam svojega 

prvega šolskega dne, ko sem se septembra 

leta 1963 v lepem novem krilu in z novo 

torbico skupaj z mamo podala na eno uro 

dolgo pot do šole (s Cirnika na Veliko 

Dolino). Pot se mi ni zdela dolga, saj sem 

komaj čakala, da se naučim brati. Namreč, 

zelo sem občudovala svojega očeta, ki je 

vsako nedeljo prebiral Dolenjski list. 

Na ta dan sem spoznala svoje sošolce in 

zelo prijazno učiteljico Majdo Žokalj. Njo sem 

zelo vzljubila in se veselila vsakega novega 

šolskega dne. Leta 1964, ko sem obiskovala 

2. razred, smo bili preseljeni v šolo v 

Mokricah, saj na Dolini ni bilo več prostora.  

Pouk sva skupaj s sovaščanko Majdo 

obiskovali le popoldan. Imeli sva ta privilegij, 

da sva lahko v zimskem času eno uro prej 

končali pouk, da sva bili pred temno nočjo 

doma. Spominjam se, da me je bilo včasih 

pri vračanju iz šole domov zelo strah, saj je 

moja pot domov vodila skozi gozd, kjer so 

se mi večkrat prikazovale različne strašljive 

podobe. Tako so moje noge zelo hitro 

stopicljale po gozdni poti, da bi bila čim prej 

doma. Če sem domov prihajala v mraku, me 

je mama čakala na pol poti in se oglašala z 

»UUUUU«, da bi se počutila varneje. 

V času zime je bilo v mojih šolskih časih res 

obilo snega, ki nam je občasno tudi zaprl 

pot v šolo in smo tako upravičeno ostali 

doma. Kadar pa sem se v snežnih razmerah 

vseeno podala v šolo s svojimi sovaščani, 

sem morala pred tem obleči dvoje hlače, saj 

so bile vrhnje v dolini že čisto mokre. Z 

Majdo sva se na Mali Dolini ustavili pri 

družini Cirnski, kjer so nama jih rade volje 

posušili. 

 

 

V naslednjem šolskem letu so se nama 

pridružile še štiri vaščanke, zato je bila 

odslej pot v šolo veliko zabavnejša in manj 

strahovita. Nobena od nas ni pri hoji v šolo 

oz. iz nje čutila posebnega napora in se ni 

pritoževala čez dolžino poti. Prav nasprotno, 

vsakodnevno smo se veselile skupnega 

druženja in naše postojanke sredi gozdne 

jase na posekanih štorih, kjer smo počile. 

Iz šolskih dni se predvsem rada spominjam 

šolskih izletov, ker so mi omogočili obisk 

krajev, ki jih dotlej še nisem videla. Nikoli ne 

bom pozabila ene izmed dogodivščin na 

izletu v Zagreb, ko smo obiskali maksimirski 

živalski vrt. Tistega dne smo izgubili tri 

sošolce, ki smo jih namesto tega, da bi si 

ogledovali živali, iskali ves dopoldan. Ker jih 

nismo našli, smo se poklapani vrnili nazaj v 

dolinsko šolo in kaj kmalu ugotovili, da so 

oni trije že tam. Namreč, sami so poiskali 

prevoz in pred nami prišli v šolo. 

Učenci, in seveda tudi učitelji, smo se leta 

1965 zelo razveselili nove pridobitve Velike 

Doline, in sicer nove šole, kamor sem odtlej 

hodila še ponosneje. V vseh razredih sem 

se rada vpisala tudi k pevskemu zboru, ki 

ga je takrat vodil Jože Šumlaj. Bil je strog 

učitelj in je zelo zbrano poslušal naše petje. 

Ob vsaki zgrešeni intonaciji nas je okaral s 

stavkom: »Tepke, višje bo treba.« Iz višjih 

razredov mi bo najbolj ostal v spominu pouk 

angleščine, saj me je ta predmet izredno 

zanimal. Doma ni nihče govoril angleško in 

se mi je fino zdelo, da sem le jaz tvorila 

kakšen stavek v angleščini. Zanimivo je tudi 

to, da smo, za razliko od današnjega 

šolanja, skoraj vsako šolsko leto v razred 

dobili učence ponavljalce. Le-te smo vedno 

zelo lepo sprejeli in smo postali 

nerazdružljiva druščina. 

 

Marjanka Turšič, 

nekdanja učenka 

Ilustracija: Ela Matkovič, 5. r. 

 

»Vsako jutro nas je zbujalo glasno 

mukanje krav in bikov.« 

 

 

Vstop v 1. razred je bil zame hkrati prvi obisk 

šole, saj v vrtec nisem hodil. Spomnim se 

prvega dne šole, ko smo se spoznali in dobili 

veliko torto, ki smo jo hitro pojedli, seveda ko 

so starši odšli in smo se morali znajti sami. 

Potem smo se kot celoten 1. razred še 

spoznavali. 

Naša učiteljica je bila Barbara Čerin. Učila 

nas je še v naslednjih dveh razredih. 

V 2. razredu smo bili že pravi prijatelji. Moj 

najboljši prijatelj je bil Jan. Sedaj pa ga je 

nadomestil Aleksander. V 1., 2. in 3. razredu 

je bil učenec najhitrejše jeze. Velikokrat se je 

pretepal, a skoraj vedno izgubil. Tudi pri 

verouku ni bil prijazen, saj je v zimskem času 

naši učiteljici pod kolesa avtomobila nastavil 

led in kamenje, da ni mogla speljati. 

V 3. razredu smo bili vsi prijatelji, ampak 

meni je bil najboljši še vedno Jan. Odšli smo 

tudi v šolo v naravi (CŠOD Čebelica), kjer 

smo imeli vsi fantje, tudi naš novi sošolec 

Žiga, eno sobo. Bila je ob veliki kmetiji, tako 

da nas je vsako jutro zbujalo glasno mukanje 

krav in bikov. 

V 4. razredu pa se je eden od sošolcev 

zaljubil v sošolko. Njej on ni bil všeč, zato ga 

je na valentinovem plesu zavrnila. Bil je zelo 

žalosten, a je čez nekaj časa to zavrnitev 

prebolel. 

V tem razredu smo dobili novo razredničarko 

in učiteljico, to je bila Darja Turšič. V 5. 

razredu pa smo imeli najboljšo učiteljico, 

Edito Krošl. Že prvi dan pouka so moji sošolci 

odšli v šolo v naravi, jaz pa nisem mogel, saj 

sem zbolel. Preostali čas v petem razredu 

smo dobro preživeli − velikokrat smo se 

smejali in uživali. 

V 6. razredu smo dobili novo učiteljico in 

razredničarko Majo Adanič, pri kateri smo se 

tudi veliko nasmejali. Dobili smo tudi novega 

sošolca Alena. Je prijeten, le njegove šale 

niso najbolj smešne. Spominjam se, da je 

enkrat med angleščino odšel na stranišče in 

nazaj prišel z mokro glavo. Učiteljica ga je 

vprašala, kaj je delal, on pa je rekel, da si je 

umival lase. 

Bili smo tudi v CŠOD Kranjska Gora, kjer bi 

morali smučati, ampak ker ni bilo snega, smo 

imeli druge aktivnosti. 

V 7. razredu smo ponovno dobili drugo 

razredničarko. To je naša sedanja 

razredničarka Tatjana Špan. Tudi letos smo 

bili v CŠOD Kranjska Gora, kjer smo smučali 

in se imeli dobro. Več pa ne morem napisati, 

saj sem še vedno v 7. razredu :) . 

 

Simon Franko, 

7. r. 

 

 

»Vzeli smo rešilne jopiče in se s 

kanuji peljali po jezeru.« 

 

 

Prišel je moj prvi dan šole v petem razredu. 

Učitelji so se dogovorili, da gremo prvi dan v 

drugem tednu pouka v šolo v naravi. Kmalu 

je prišel ta dan. Četrtošolci in petošolci smo 

vstopili v avtobus in se odpeljali na Ptuj v 

CŠOD Štrk. Pot je bila dolga. Po uri in pol 

smo končno prišli na cilj. Bil je lep sončen 

dan. Najprej smo se spoznali, potem smo 

odšli v svoje sobe. Preoblekli smo postelje in 

se odpravili na kosilo. 

Po kosilu so nam predstavili program za te tri 

dni. Nato nas je avtobus odpeljal do 

ptujskega jezera. Vzeli smo rešilne jopiče in 

se s kanuji odpravili po jezeru. Prostora ni 

bilo za vse, zato so nekateri čakali v gostilni. 

S kanuji so se peljale tudi učiteljice. Ko smo  

10 

maj 2016 

se  vsi  odpeljali  dvakrat,  smo  pospravili 

kanuje.  Potem  smo  se  peš  odpravili  do 

CŠOD.  Ko  smo  prišli,  smo  imeli  nekaj 

prostega časa in smo noreli …  

Kmalu  je prišel čas za  spanje.  Ob  21. uri so 

ugasnile  luči.  Naslednji  dan  nas  je  čakalo 

kolesarjenje.  Še  pred  tem  pa  smo  imeli 

malico.  Ko  smo  pojedli,  smo  šli  ven.  Najprej 

nas je čakal poligon, kasneje pa kolesarjenje 

po  podeželju.  Tisti,  ki  smo  poligon  opravili 

najbolje, smo prvi odšli kolesarit. Kasneje pa 

še vsi ostali. 

Četrtošolci  so  tačas,  ko  smo  mi  kolesarili, 

plezali  po  steni.  Kmalu  je  bilo  poldne  in  čas 

za  kosilo.  Po  kosilu  smo  imeli  nekaj  časa 

prosto. Potem smo imeli učno uro o kurentih. 

Ko smo končali, smo imeli ogromno prostega 

časa,  tako  da  smo  fantje  igrali  nogomet, 

dekleta  pa  tenis  in  odbojko.  Ob  18.  uri  smo 

imeli večerjo. Potem smo odšli še za pol ure 

igrat nogomet, ob 18.30 pa smo odšli v svoje 

sobe  in  se  pripravili  na  disko.  Bilo  je  super. 

Ko se je disko končal, smo odšli v sobe. Imeli 

smo  eno  uro  časa  za  prhanje.  Nato  so  se 

ugasnile luči in čas je bil za spanje. 

Zbudili  smo  se  v  deževno  jutro.  Najprej  smo 

imeli  malico.  Potem  smo  imeli  učno  uro  o 

zemlji (prsti). Po učni uri smo odšli v sobe in 

se  začeli  pakirati.  Kmalu  je  prišel  avtobus. 

Poslovili  smo  se  od  delavcev  v  CŠOD  Štrk. 

Vstopili smo v avtobus in se odpeljali domov. 

Bilo je FANTASTIČNO. 

 

Dean Zaplatič, 

6. r. 

 

 

»Šolo bomo pogrešali, 

ko se bo končala.« 

 

 

Čeprav se mnogim otrokom zdi šola naporna, 

tečna itd., moramo priznati, da jo bomo 

pogrešali, ko se bo končala. Ko bo šole 

konec, bo za nami ostalo veliko dobrih in tudi 

nekaj slabih spominov. V šoli vsakdo najde 

tudi prijatelje ali pa vsaj družbo. Do konca 

osnovne šole imam samo še približno eno 

šolsko leto. Ko bom odšla, bom zelo 

pogrešala svoje prijatelje, toda vedno bom 

imela spomine na dobre in slabe trenutke. 

Spominjam se tistega tedna v januarju, ko 

smo 8., 7., in 6. razred odšli v Kranjsko Goro 

v šolo v naravi. Večina nas je šla smučat. 

Odšli smo približno ob sedmih zjutraj. Med 

potjo smo se ustavili, da bi pomalicali. Ko 

smo prišli v CŠOD Kranjska Gora, nas je 

pričakalo veliko nasmejanih obrazov. Vzeli 

smo svojo prtljago in jo odnesli na hodnik. 

Preobuli smo se v copate in odšli v 

večnamenski prostor, ki mu radi rečemo 

telovadnica, saj je tam plezalna stena in 

prostor spominja na telovadnico. 

Usedli smo se na blazine in počakali na še 

eno skupino učencev iz OŠ Čepovan. Nato 

smo poslušali tamkajšnje učitelje, da se nam 

predstavijo. Čez nekaj časa smo se razdelili 

po skupinah. Nekateri smo šli smučat, drugi 

pa so imeli druge dejavnosti. Smučarji smo 

bili razdeljeni na tiste, ki znajo bolje smučati, 

in na tiste, ki se smučanja učijo. Seveda smo 

imeli vsak dan tudi nekaj časa zase. 

Ob koncu našega bivanja v CŠOD Kranjska 

Gora smo imeli poseben večer, rezerviran za 

skupno druženje vseh učencev, ki smo se 

igrali različne igre in se zabavali. 

Seveda je bil obisk v Kranjski Gori le eden od 

več odličnih spominov na to, kaj vse smo 

počeli in še bomo počeli. 

 

Larisa Črpič, 

8. r. 

 

 

»Gremo se »strelat« okoli cerkve!« 

 

 

Spomini na moje šolske dni na OŠ Velika 

Dolina se nanašajo na obdobje 1980/85. To 

je bil čas, v katerem se je živelo drugače. 

Televizorji so bili črno-beli, telefonov v naših 

hišah ni bilo, računalnike pa je imela le 

ameriška vesoljska agencija. O tem, da 

bomo v nekaj desetletjih vsi povezani v 

svetovni splet in da bomo v rokah dneve in 

noči nosili tablice in mobilnike, ki nas bodo 

povezovali s celim svetom, se ni sanjalo niti 

piscem znanstvene fantastike. 

V tistih časih je bila zabava drugačna. Prosti 

čas smo preživljali v naravi, družili smo se z 

vrstniki in cele dneve preživeli na prostem. 

Glavna fantovska igra tistih časov je bila še 

vedno »streljanje« oziroma »partizani in 

Nemci«. To klasiko smo občasno popestrili 

z motiviko divjega Zahoda, ko so na 

prizorišče stopili Indijanci in kavboji, a vse je 

bilo tako ali drugače povezano z vojaštvom 

in bojevanjem. Običajno bojišče za nas 

»Dol'nce« je bilo okrog in v bližini naše 

cerkve. To početje je imelo tudi posebno 

ime, saj smo doma skoraj brez izjeme rekli, 

da se gremo »strelat« okoli cerkve. O 

nenavadnosti tega, da smo se šli vojno okoli 

zgradbe, ki naj bi simbolizirala mir in 

ljubezen do bližnjega, nismo v svojih 

otroških glavah imeli niti najmanjšega 

pomisleka. Le kako bi ga imeli, ko pa je bilo 

v vseh »pravih« partizanskih filmih v 

cerkvenem zvoniku skoraj obvezno 

mitralješko gnezdo … 

Je pa tako, da otroci iščejo vedno nove 

možnosti in tudi pri tej zimzeleni igri ni bilo 

drugače. Kljub idiliki cerkvene okolice smo 

iskali nova bojišča in možnosti za 

kvalitativno nadgradnjo naših bojnih 

aktivnosti. Kdor išče, ta najde, in tudi mi 

smo. 

V soseščini so gradili hišo. Ker je bila 

družina, ki jo je gradila, na delu v Nemčiji, je 

bila ta nedokončana hiša večino časa 

prazna. Ob hiši je bila pravkar narejena 

betonska greznica, ki je burila našo 

domišljijo in postala cilj naših načrtov. 

Ugotovili smo, da je ta podzemni prostor, ki 

je bil zaprt z vseh strani, razen majhne 

odprtine kvadratne oblike na stropu, kot 

nalašč za vojaški štab oziroma bunker. Lotili 

smo se dela in v kratkem času prostor 

nesojene greznice opremili z lesenim 

podom, neki zaboj je služil kot mizica, na 

steno pa smo obesili leseno polico, na kateri 

smo imeli zemljevid in druge vojaške 

potrebščine. Ko smo vhodno odprtino pokrili 

z lesenim pokrovom, smo bili popolnoma 

skriti pred oprezajočimi očmi staršev in varni 

pred »sovražnikom«. Ker je bilo pod zemljo 

temno, smo se opremili s petrolejko, da nam 

je svetila. Na dosežek svoje iznajdljivosti 

smo bili seveda ponosni. Ni majhna stvar 

imeti svoj lastni pravi betonirani bunker! 

Tega ni imela nobena vas in »Dol'nci« smo 

se tega precej bahavo zavedali. A bunker je 

bil poseben zaradi nečesa, kar mu je dajalo 

res poseben občutek domačnosti. Nekje na 

vasi, res več ne vem, kje, smo namreč našli 

star divan. To je kavč, ki služi kot sedišče, 

lahko pa se raztegne v ležišče. Ta divan 

smo fantje z veliko spretnosti in mnogo 

vloženega truda uspeli stlačiti v bunker. S to 

 

pridobitvijo je bunker postal prava podzemna 

rezidenca, v kateri smo imeli vso potrebno 

udobje za dolge mesece »bojevanja«. 

Kako nam je uspelo tako velik kos pohištva, 

kot je divan, spraviti skozi odprtino, ki ni 

merila več kot pol metra na vsako stran, mi 

ostaja uganka. Očitno pa glede tega nisem bil 

edini. Ko se je sosed čez čas vrnil iz Nemčije 

in si ogledal gradbišče nove hiše, je bil precej 

presenečen nad tem, da je hiša med njegovo 

odsotnostjo dobila lepo opremljen bivalni 

prostor. Prvo presenečenje je bilo, da je bil ta 

bivalni prostor v bodoči greznici, še večje 

presenečenje pa je bil sedaj že znameniti 

divan! Presenečenje ni bilo ravno v celoti 

pozitivno, ker je sosed ugotovil, da presnete 

reči ni mogoče spraviti iz greznice! Veliko 

časa je porabil in precej potu prelil, da je 

divan v greznici razsekal in ga nato po kosih 

izvlekel na površje. O tem odkritju in z njim 

povezanih težavah se je po vasi govorilo, 

zato smo se morali »dolinski bojevniki« zateči 

v ilegalo. Bojevniški ponos nas je zaradi tega 

malce zapustil in začasno smo pozabili na 

svojo bojevniško neustrašnost. Sosedu in 

njegovi hiši smo se iz previdnosti na daleč 

izogibali in šele po mnogih letih smo mu 

povedali, da smo mu povratek iz tujine 

polepšali mi. Ker je sosed dober človek, ki 

razume otroke, ni bil jezen. Že takrat, ko je 

najdbo odkril, je vedel, da nismo imeli slabih 

namenov in se na nas ni jezil. Je pa seveda v 

gostilni z veseljem povedal, s kakšnim 

»zakladom iz podzemlja« se je moral 

ukvarjati. 

Seveda pa smo večino časa presedeli v šoli. 

Učitelje smo spoštovali, smo se jih pa tudi 

bali. Nismo jim jezikali ali odgovarjali in v 

njihovi navzočnosti nismo počeli stvari, za 

katere smo vedeli, da so prepovedane. To pa 

ne pomeni, da takih stvari nismo počeli, ko 

učiteljev ni bilo v bližini. Ena takih 

prepovedanih sladkosti je bila »vožnja« po 

ograji stopnišča. 

 

 

Notranje stopnišče, ki iz avle vodi v zgornje 

nadstropje, je namreč opremljeno z leseno 

ograjo, ki je enaka še danes. Že v 

generacijah pred nami so fantje ugotovili, da 

se je po tej ograji mogoče čudovito spustiti 

navzdol. Nagib in dolžina ograje omogočata 

atraktiven adrenalinski spust, če se nanjo 

pravilno sede. Učitelji tega početja nikoli niso 

kaj posebej cenili, nasprotno. Spuščanje po 

ograji je bilo prepovedano in strogo 

preganjano. Da bi nas odvrnili od tega 

nevarnega početja, so že v času pred nami 

po vrhu ograje razporedili kovinske zakovice, 

na ograji spodnjega stopnišča po celotni 

dolžini, na zgornjem stopnišču pa zgolj na 

spodnjem delu. Očitno so ocenili, da je 

zgornje stopnišče zaradi svoje višine preveč 

zastrašujoče, da bi se kdo spustil z vrha. No, 

ocenili so narobe. 

Zakovice nas nikakor niso ustavile. Prav tako 

nas ni ustavil zastrašujoč pogled z vrha 

stopnišča. V glavah fantov osnovnošolcev je 

očitno nekaj, kar jih priganja k zganjanju 

neumnosti in izzivanju nesreče. Prav  

11 

maj 2016 

gibanja.Trajal je celih 30 minut. To je veliko 

časa, če si prisiljen ždeti v avli, zato je bilo 

nujno treba nekaj ukreniti. 

V tem obdobju so po televiziji začeli večkrat 

prenašati najbolj znane teniške tekme in 

fantje smo bili nad to igro, ki smo jo šele 

spoznavali v njenih podrobnostih, 

navdušeni. Smo pa imeli problem, ker ni bilo 

pogojev za igranje. Teniškega igrišča na 

Dolini ni bilo in prav nič ni kazalo, da bi se to 

lahko spremenilo. Tu pa tam je kdo sicer 

imel teniški lopar, a že pravo teniško žogico 

je bilo težko najti. 

Na šoli smo imeli nekaj kompletov za 

badminton in komplet ali dva tega, kar se je 

imenovalo mini tenis. Badminton smo 

prezirali, ker smo menili, da je to otročja 

igra, primerna le za deklice. Mini tenis pa je 

bil precej nerodna zadeva in v praksi 

neuporabna. Šlo je namreč za igro, pri 

kateri sta si igralca z okornima plastičnima 

loparjema podajala okroglo žogico iz 

gobice, ki je bila po obliki podobna teniški. 

Igra je bila nepriljubljena. Nerodni loparji s 

togo plastično mrežo niso omogočali 

učinkovitega odbijanja in igre ni igral 

praktično nihče. Tako smo rekreacijski 

odmor preživljali z zapravljanjem časa. Vse 

dokler nismo ugotovili, kako z razpoložljivim 

orodjem stvari učinkovito spremeniti. 

 

 

Bolj kot ne po naključju smo nekega dne 

odkrili, da je mogoče gobasto žogico mini 

tenisa precej dobro odbijati z loparji za 

badminton. Še več: stvar je bila celo zelo 

dobra. Žogico se je dalo udariti z veliko 

hitrostjo in natančno. Ker je bila žogica 

lahka, kljub hitrosti ni mogla povzročiti 

nobene škode. To je bila pomembna 

inovacija, a še ni bila prava rešitev. Stvar je 

bila zabavna, ni bila pa posebej uporabna. 

Tako bi verjetno tudi ostalo, če ne bi prišli 

na idejo, da uporabimo že omenjeno 

telovadno gred. Ugotovili smo namreč, da 

lahko gred zvlečemo na sredino avle in na 

ta način dobimo »mrežo«. To je bilo tisto, 

kar je še manjkalo! S tem se je stvar 

popolnoma spremenila, saj smo sedaj dobili 

pravo igrišče. 

Iznajdba je bila pravi hit! Stvar je zaživela v 

polni meri! Igra je postala silno popularna in 

dobesedno smo stali v vrsti za nekaj 

udarcev. Organizirali smo prava 

tekmovanja, najprej za posameznike, nato 

pa tudi za dvojice. Točke smo šteli malo po 

svoje in včasih smo se pošteno skregali o 

tem, ali je žoga šla v »avt« ali ne, a zabave 

to ni pokvarilo. Za popolno vzdušje je 

skrbelo občinstvo, ki je zasedlo vse 

razpoložljive možnosti za sedenje in stanje 

po telovadnih orodjih ob steni in navdušeno 

navijalo. Nova igra nas je tako prevzela, da 

so rekreacijski odmori kmalu postali 

prekratki. Našega tenisa smo se lotevali ob 

vsaki priložnosti in smo v ta namen porabili 

vsak odmor, včasih pa smo ostali tudi po 

pouku. A po pouku ni bilo povsem isto, ker 

je bilo občinstva manj, s tem pa je precej 

zbledel tudi čar tekmovanja. 

Na našo žalost so rekreacijske odmore  

kasneje ukinili, kar je pomenilo tudi konec za 

izvirno dolinsko iznajdbo − šolski tenis. Izginil 

je iz šolske avle in minila so tudi naša osnov-

nošolska leta.Ostali pa so spomini na prem-

noge lepe dogodke in trenutke iz obdobja, ki 

sem ga preživel na naši šoli in ki je nedvom-

no eno najlepših v mojem življenju.  

 

Boštjan Škrlec, 

nekdanji učenec 

Ilustraciji: Špela Galič, 9. r., 

Ingrid Gajski, 9. r.